|
INDY
22. maja bo širom sveta vzletel četrti Indiana Jones – Indiana Jones in kraljestvo kristalne lobanje. Harrison Ford, alias Indy, bo kmalu dopolnil že 66 let, kar pa ga verjetno ne skrbi preveč – teren mu je sondiral Sly Stallone, ki se je pri šestdesetih vrnil v vlogah Ramba in Rockyja. Indy se vrača ravno v pravem času – v času, ko vsi z največjo lahkoto in največjim užitkom požirajo rimejke starih hitov in nadaljevanja novih hitov. Včasih požrejo celo rimejk kakega starega filma, ki izvirno ni bil hit. Indiana Jones je bil vedno hit – prvič, drugič in tretjič. Kaj terja večji napor: biti Indy ali biti Rocky? Rekli boste: Rocky. Premislite še enkrat. Se je kdo v enem samem filmu večkrat znašel v smrtni, brezizhodni situaciji kot Indy v Lovu za izgubljenim zakladom? Ni kaj, Lov za izgubljenim zakladom je bil ringelšpil smrtnih situacij, cliffhangerjev. In vsi ti cliffhangerji so se vrstili s tako naglico in s takim tempom, da ste na logiko pozabili: ne le da se niste vprašali, kako hudiča je uspelo Indyju preživeti tisto podvodno furo z nacistično podmornico ali pa kako hudiča mu je uspelo zdrseti pod drvečim tovornjakom, ne da bi pri tem izgubil klobuk, ampak si niste zastavili tudi bolj osnovnih vprašanj, recimo – kako to, da je lahko isti arheolog ekspert za stari Egipt in staro Amazonijo? Ali pa: kako to, da ima profesor arheologije toliko kondicije kot Rocky? V resnici je ima toliko, da bi preživel vse cliffhangerje, ki so krasili in gnali dobre stare seriale. Rečeno naravnost: Indy je preživel vse te cliffhangerje, ki so gnali in krasili dobre stare seriale. Lov za izgubljenim zakladom je bil računalniški remiks vseh teh matinejskih, avanturističnih serialov – perpetuum mobile rimejkov in nadaljevanj mnogih starih cliffhangerjev, pa tudi filmov à la Too Hot to Handle, Zaklad Sierra Madre, James Bond, Lawrence Arabski, Samo angeli imajo krila, Casablanca in Največja predstava na svetu.
Zlata doba matinejskih serialov je trajala sicer od sredine tridesetih do konca II. svetovne vojne, toda seriali so prvo slavo ujeli že v času nemega filma, tako v Franciji (Judex, Fantomas, Les Vampires) kot v Ameriki, kjer je Pearl White – alias Pauline, alias Elaine – visela s stropov, padala s stavb in letela v zrak, ko je skušala rešiti svojo dediščino in ustaviti blazneža (»Clutching Hand«), ki je hotel zavladati svetu. Diaboliki so imeli vedno maskirane obraze, vedno so imeli živalska imena, vedno so hoteli spodkopati demokracijo in zavladati svetu, vedno so imeli atraktivna high-tech orožja in pogumne junake so vedno pehali v smrtno nevarne, nemogoče, brezizhodne situacije, v brezna in prepade, iz katerih bi jih lahko rešil le Bog, v cliffhangerje, s katerimi so se epizode običajno končale. Hej, če hočete videti, kaj se zgodi in kako se junak reši, pridite v kino naslednji teden, ko se bo serial nadaljeval! Vedno je obstajal izhod. Spielberg je veliko pobral pri avanturističnih serialih, v katerih so se rolala letala in džungle, polne labirintnih templjev, skrivnih prehodov in bobnečih viharjev (The Phantom of the Air, Mystery Squadron, The Lost Jungle, The Jungle Menace, Tarzani), in pri sci-fi serialih, v katerih so adrenalin pumpali z vesoljskimi ladjami, zračnimi bitkami, srhljivimi pošastmi, futurističnimi laboratoriji, efektnimi podmornicami, rušilnimi plazovi, bombastičnimi eksplozijami, spektakularnimi padci skozi šipe, bliskovitimi skoki, eksotičnimi lokacijami in apokaliptičnimi žarki (The Phantom Empire, Darkest Africa, Flash Gordon). Junak je v serialu vedno prepotoval svet. Od Azije do Pacifika in od Evrope do Kalifornije. Iz podzemske jame na ladjo, z ladje na letalo, z letala na podmornico, s podmornice v podzemsko jamo. In seveda, junaki se niso spoznali le na akcijo, ampak tudi na znanost – vedno! Kot Indy. Spielbergovi kaskaderji so imeli kam po ideje in navdih. Zelo inovativni Spy Smasher, ki se je dogajal v času nacizma, je tempo, adrenalin, akcijski kvocient, stripovsko kinetiko, mahinacije, cliffhangerje in twiste butnil do skrajnosti – prizor, v katerem se za Spy Smasherjem z veliko hitrostjo vali morilski ogenj, je postal eden izmed najbolj imitiranih prizorov v filmski zgodovini, toda nič manj kot njegovo reševanje iz potopljene podmornice. V serialu Zorro's Fighting Legion pa je Spielberg videl, kaj vse lahko junak, v tem primeru pač Zorro, počne z bičem: lahko se reši, če se tla pod njim nenadoma udrejo ali pa če se znajde v stavbi, ki je na tem, da eksplodira. Z bičem se potegne ven – ali pa zabinglja skozi šipo. Spielberg je lahko tudi videl, kaj se zgodi, ko se za junakom v tunelu vali ogenj, toda najbolj se mu je očitno vtisnil v spomin antologijski prizor, v katerem skuša Zorro ustaviti in rešiti drvečo kočijo. Na koncu prijezdi do drvečih konj ... skoči na prvega ... potem skoči med konje ... med šviganjem krogel počasi leze proti kočiji ... zleze pod kočijo ... drsi pod njo ... se dokoplje do zadnjega dela ... zleze gor ... in eliminira kočijaža. Za citirat.
 |
