|
ODISEJA 2003
Pride čas v življenju, ko se človek vrne h knjigam, o katerih se je učil v šoli, torej h knjigam, ki se smatrajo za literarno umetnost in jih ravno zaradi tega šolskega, obveznega predznaka skorajda nihče ne bere prostovoljno, iz čistega veselja, v prostem času, iz užitka in za dušo. Tako sem se jaz zaradi poletnega in poznopoletnega prebiranja Kazantzakisa in njegovega Čara grške pokrajine ter Zadnje skušnjave (ki je bila osnova za Scorsesejev film Zadnja Kristusova skušnjava, v zvezi s katerim pri naši knjižni zbirki pripravljamo knjigo) spomnil na stare Grke.
Kmalu po novem letu sem zavil v ljubljanski knjigarni, največjo in najprijaznejšo, ter v obeh enako povprašal po Odiseji. “Odisejo, a Clarkovo mislite,” me je precej začudeno vprašala knjigarnarka in me tako presenetila, da sem moral sam pri sebi še enkrat premisliti, ali sem ji sploh povedal pravi naslov. “Ne,” sem nekaj trenutkov kasneje rekel pomirjeno, “Homerjevo.“ Kmalu sem jo imel v rokah. Vendar se mi je zdela nekam tanka, kolikor sem imel v spominu, so bile Homerjeve epske pesnitve vredne tega imena, kar pomeni, da so bile tudi epske dolžine, držal pa sem knjižico, ki ni mogla imeti kaj dosti več kot 150 strani. Hitro sem ugotovil, za kaj gre. Od štiriindvajsetih spevov, kolikor jih premore Odiseja, jih je bilo v knjižici samo pet (prvi, šesti, deveti, dvanajsti in predzadnji), ostali pa so bili zastopani zgolj z odlomki oziroma še huje, zgolj s povzetkom vsebine. Šlo je za izdajo iz leta 1992. Lahko pa dobim angleško verzijo, je še ponudila knjigarnarka. V drugi knjigarni Odiseje niti niso imeli, da je ni na trgu, so rekli, izšla je že daleč nazaj in je ni več v prodaji. V antikvariatu, morda. Tam so rekli, ja, res, občasno jo dobimo, ampak to je šolsko čtivo, in to hitro gre. Poskusil sem še z Iliado. Tudi tu se je zgodba odvila podobno, Iliade v integralni verziji na trgu ni že dolgo časa, obstaja samo precej okleščena verzija, kjer so od imenitnega Sovretovega prevoda spet pustili zgolj osem spevov, ki nosi letnico 1996.
Odisejo in Iliado imamo v slovenskem jeziku že več kot pol stoletja. Natančneje, v eruptivnem prevajalskem zamahu je Anton Sovre, veliki poznavalec in prevajalec antičnih del (znani so npr. tudi njegovi prevodi Plutarhovih Življenjepisov velikih Rimljanov in njegovo obsežno delo Stari Grki, ki ga je lani ponovno izdala Slovenska matica), v kratkem času na prelomu polovice prejšnjega stoletja prevedel obe. Skoraj 500-stranska Iliada je tako pri Državni založbi Slovenije v nakladi pet tisoč izvodov izšla decembra 1950, nekaj manj kot 400-stranska Odiseja pa v isti nakladi samo nekaj mesecev kasneje (marca 1951). Kljub temu da gre za temeljni deli svetovne književnosti, ki se skoraj kot Sveto pismo še vedno vsevprek citirata in omenjata, je dejstvo, da je vsaj en rod Slovencev v integralni obliki na knjigarniških policah ni mogel videti. Ker v tej obliki pač ni obstajala. Šolski sistem seveda na svoji strani ni zahteval poglobljenega poznavanja te tematike in dovolj sta bili le nekajodstavčni obnovi obeh pesnitev, od katerih so se učenci s tem, kot kaže, dokončno in za zmeraj poslovili. Zato ni čudno, da se je Mladinska knjiga temu tržno prilagodila in ponudila verziji, ki bi v glasbenem žargonu morda lahko dobili nadimek "the best of", čeprav je jasno, da je za kogarkoli, ki ga branje katere od pesnitev malce resneje zanima, skrajšana verzija povsem neuporabna. Prav nerazumljivo je, zakaj se ta skrajšava dogaja samo pri teh dve pesnitvah, ne pa npr. še pri kakih drugih klasičnih delih. Je založba skušala prihraniti pri papirju? Zakaj potem nimamo romane Dostojevskega, npr. Zločina in kazni, ki je (tudi zaradi šolskih razlogov) nedavno ponovno izšel, kar v skrajšani verziji, na nekaj desetih straneh? Tudi težavni Joycev Ulikses bi večina bralcev veliko lažje prebrala, če bi obstajala skrajšana verzija, ne pa tista debela, posodobljena, ki je pred nekaj leti izšla v zbirki XX. stoletje. Ali celo sodobnike, kot je npr. Bartolov Alamut, ki ga je ponovno priplavilo na površje. Zakaj ne zgolj petdeset namesto petstotih strani? Zato, seveda, ker nas literarna dela zanimajo zgolj in samo v svoji celovitosti. Odiseja in Iliada sta lepa primera popolne deformiranosti slovenskega založništva, ki se na eni strani hvali, kako lepo skrbi za knjige, na drugi strani pa s takimi potezami kaže, da do literature in do bralcev nima prav nobenega odnosa. Morda pa se slovenski založniki samo odzivajo na svetovne trende. Če boste na največji svetovni knjigarni, Amazonu, seveda vtipkali Homerus, boste kmalu videli, da tudi tam niti Odiseje niti Iliade trenutno ni na zalogi.
 |
