|
O ČEM GOVORIMO, KO GOVORIMO O LJUBEZNI
»Skrivnosti so moja valuta: z njimi kupčujem za preživetje. Skrivnosti poželenja, tega, kaj ljudje resnično želijo in česa se najbolj bojijo. Skrivnosti o tem, zakaj je ljubezen težavna, seks kompliciran, življenje boleče, smrt pa tako blizu in vendar oddaljena.«
Tako se začenja novi roman Hanifa Kureishija Something To Tell You (v slovenščino ni preveden, vsekakor pa priporočam njegov verjetno najboljši roman, Buda iz predmestja), eno od mnogih branj, ki me spremljajo to poletje. Kureishijev glavni junak je psihoanalitik, ki ga muči temačna skrivnost. Nočna mora, zaradi katere ga navedena vprašanja kljuvajo še toliko bolj kot koga drugega. A kljuvajo nas vse. Včasih bolj, včasih manj. Nekateri o tem pišejo. Drugi o tem beremo. A kaj bi literatura brez ljubezni? Ali bolje – koliko literature bi svet sploh premogel, če bi bila ljubezen preprosta?
»Družbena analiza, zakrinkana v ljubezensko zgodbo ali obratno?« se Zdenka Hribar sprašuje v zapisu o najnovejšem romanu Andreja Blatnika Spremeni me (tudi priporočam), vrtoglavi vožnji skozi etična vprašanja bližnje prihodnosti, ki pa se vendarle začne in konča … pri ljubezni. Čustvovanje se v hitro spreminjajočem se svetu morda spreminja najmanj – lahko ga sicer odselimo v virtualni svet, ne moremo pa mu pobegniti in skozi tisočletja nas še vedno lovijo (t)iste bolečine, od katerih se zvijajo junaki antičnih grških dram. Samo izražamo jih (zelo) različno, skladno s časom, družbo in lastnimi (z)možnostmi – starogrški Menelaj od obupa ob izgubi svoje lepe Helene pred Trojo prižene celo vojsko in se poda v desetletno klanje, Blatnikova junakinja Monika v precej manj krvoločni sodobni maniri takoj, ko jo iz neznanega razloga zapusti mož, v posteljo zvleče prvega postavnega mladca, ki ji prekriža pot (vi ne bi ravnali tako?).
Pa je (tudi) to ljubezen? O čem pravzaprav govorimo, ko govorimo o ljubezni (če si sposodim naslov zbirke kratkih zgodb Raymonda Carverja)? O utripanju metuljih kril v trebuhu? O tistem svetlem in navdihujočem čustvu, ki nam daje polet in izvablja nasmešek na ustnice? Ali (tudi) o temačnem (proti)polu, besni bolečini, ljubosumju, posesivnosti? Je ljubezen zvestoba, vztrajanje ob nekom, tudi ko ni več strasti, ko se zatika, v dobrem in slabem? (»Ljubiti pomeni ostati, ko vsaka celica vpije: beži!« pravi Monika v Blatnikovem romanu.) Ali pa je ljubezen onstran vprašanj (spolne) zvestobe in nezvestobe (je ljubezen, kar občuti junak Kluunovega romana Pride ženska k zdravniku … do umirajoče žene, za katero nežno in predano skrbi, a jo ob tem nenehno vara?)? Je mogoče ljubiti več ljudi hkrati? In ali je, po drugi strani, mogoče vse življenje ljubiti enega samega človeka, ne da bi ob tem zatajili ali pozabili sebe? (»Lahko se ljubi eno osebo za vse življenje, če se človek tako odloči: to je spet boj s samim sabo, vendar ne boj proti sebi,« piše Vladislav Bajac v ganljivi, tenkočutni Knjigi o bambusu). Kaj je torej ljubezen? Vse našteto? Ali – po drugi strani – nič od navedenega? Domuje morda prava ljubezen onstran razmerij, v nasmešku modreca, ki s sočutnim, nepristranskim pogledom boža vsa bitja sveta?
Skrivnosti ljubezni so najmočnejša valuta literature: z njimi kupčuje za preživetje. Dobra literatura ne ponuja preprostih odgovorov, ampak napotuje k zapletenim vprašanjem. Zato dobra literatura človeka uči tisto, kar ga nauči tudi sleherna nova ljubezen … In to je? Kot v Spremeni me piše Andrej Blatnik: »Vsaka nova ljubezen človeka nauči, da se je prej motil o tem, kaj je ljubezen.«
 |
