|
ČESA VAM V ŠOLI NE BODO POVEDALI
Ko v temle predvolilnem času kdaj pa kdaj pobingljam pred TV sprejemnikom, da vidim, kaj pravijo možje in žene, ki vodijo to deželo oz. bi jo radi vodili, se pogosto sprašujem, komu govorijo. Govorijo, se razume, »ljudstvu«. Kakšno si predstavljajo, da to ljudstvo je, je razvidno tako iz njihove retorike kot vsebine – zelo očitno nagovarjajo predvsem tiste, ki padajo na cenene demagoške finte, ki ne znajo ločiti zrna od plev, pomembnega od nepomembnega in očitnih laži od tega, kar bi vsaj približno lahko zvenelo resnično. Nagovarjajo tiste, ki so po njihovem mnenju v večini. Pa imajo prav? Je večina res takšna? Ko sem nedavno svojemu dragemu, sicer novinarju, delala družbo na shodu ene od strank, od koder je poročal, me je zmrazilo – znašla sem se med hordo, očitno nesposobno kakršnekoli kritične refleksije. Nastopajoči politiki pa so se med rjovečimi podložniki seveda počutili več kot odlično. V takšnem stanju nas hočejo, sem pomislila. Natančno takšne – zaslepljene, nerazmišljujoče, udobno podložne. Takšnim je najlažje vladati. Takšnim je vseeno, če jim vladaš slabo. Pa to, da se razumemo, ne velja le za katerokoli določeno trenutno aktualno politično opcijo – velja za vse ideologije, ki si želijo absolutno oblast, velja za vse slabe oblasti na splošno.
Drznem si trditi, da je v interesu vseh slabih oblasti, da kot podložniki preberete čim manj (z izjemo brezplačnikov in tabloidov). Če si dovolim malo razmišljanja v smeri teorije zarote, bi rekla, da je šolstvo zasnovano natanko tako, da v učencih že v cvetu mladosti zatre željo po branju, raziskovanju in ustvarjalnem mišljenju. Šolstvo, kot ga poznamo, služi ukalupljanju, v najhujših primerih pa celo grozovitemu mentalnemu pohabljanju. Spodbuja bolno tekmovalnost, zatira inventivno mišljenje. Od učencev zahteva, da se piflajo nepomembne podatke, niti približno pa jih ne nauči zares pomembnega – kako najti zanesljive vire informacij. Če znamo najti zanesljive vire informacij, se izobraževanje ne konča z maturo ali diplomo, ampak traja vse življenje.
Najboljše zagotovilo, da boste znali najti zanesljive vire informacij, pa je še vedno to, da veliko berete. In to knjige. Kaj pa internet? V današnjem času je odgovor lahko samo eden – seveda. A previdno. Umberto Eco je v nekem intervjuju razlagal, da internet sicer obožuje, a je opazil, da mu pomaga predvsem na področjih, o katerih je dobro podučen – sicer pa je internet preplavljen z nekvalitetnimi in celo zavajajočimi informacijami, ki jih je treba znati prepoznati. Da so internetni bralci zelo šibki pri vrednotenju zanesljivosti informacij, kažejo tudi številne raziskave.
Klasične šolske metode nagovarjanja mladih k branju (obravnavanje knjig kot svetinj, o katerih si je treba misliti natančno in samo tisto, kar piše v učnem načrtu) so mi bile vedno antipatične. Toliko bolj, ker sem dovolj mlada, da se spomnim, kako neučinkovite so. Branje bi vendarle moralo biti užitek, ne pa nekaj, kar se mora početi, ker je tako ukazala »slovarca«! Kolikor vem, so pri bralnem motiviranju učencev uspešni samo tisti učitelji, ki tudi sami berejo z užitkom. Ker ni navdušenje nalezljivo nič manj od, recimo, zehanja. Če pa bi me danes kdo zaprl v učilnico, polno mladeži, ki naj ji povem, zakaj mislim, da bi bilo pametno, da kaj prebere, bi rekla nekaj takega: »V življenju boste srečali mnoge, ki vas bodo hoteli izkoriščati. V njihovem interesu je, da nimate pojma. Da ste čim slabše izobraženi in čim lažje vodljivi. Da ne mislite po svoje, ampak tako, kot vam ukažejo. Da ste brez hrbtenice. Branje kvalitetnih knjig je najboljši protistrup vsesplošnemu poneumljanju. Ampak izbira je, seveda, vaša.« In to niti najmanj ne velja samo za mlade.
 |
