|
VRSTA
Oasis in The Verve so bistveno sooblikovali zvočno podobo devetdesetih let na Otoku in so visoko dvignili kulturno zastavo Velike Britanije, za kar jim bodo Angleži za vedno hvaležni. Danes, nekih deset in več let po največjih komercialnih uspehih teh skupin, se oba benda predstavljata z novima albumoma. Oasis s sedmim albumom Dig Out Your Soul, ki prihaja v rednem triletnem ciklu, The Verve s četrtim albumom, ki oznanja tretje življenje skupine in ki prihaja 11 let po njihovi dosedanji življenjski stvaritvi Urban Hymns. Oasis niso več isti bend, kot so bili v času njihovega največjega komercialnega uspeha. V bendu že lep čas ni več »zemljakov«, »homiesov« bratov Gallagher, skupina je slogovno in nazorsko usklajena in naravnana na podobno valovno dolžino. A po drugi strani so se časi spremenili. Današnji Oasis igrajo z več skrbi do podrobnosti, z več strupenosti, z več usmerjene, kontrolirane strasti, pri tem pa so presenetljivo izgubili nekaj komunikativnosti, domačnosti, ki so jo imeli, ko je Noel Gallagher na Definitely Maybe in Morning Glory nezavedno bruhal pop hit za hitom. Pač, nekaj zgubiš, nekaj dobiš. Kot osrednje pesmi novega albuma lahko izpostavimo nostalgično, jesensko balado I'm Outta Time, ki ima strukturo klasične retro moderne balade, manchesterski groove The Turning, ki se spogleduje s formo pesmi Stone Roses, To Be Where There’s Life, doorsovski psihedelični pop rock in The Nature Of Reality lennonovski blues rock, ki se spogleduje z vzdušjem iz Bowiejeve Jean Genie. Tudi v preostanku gradiva bodo poslušalci lahko našli osebne favorite, ki utrjujejo zvočni slog, značilen za brata Gallagher in njune prijatelje. Oasis sodijo med skupine, ki imajo glasbeni slog in svetovni nazor tako jasno definiran, da pri njih nikakor ni pričakovati velikih odstopanj od začrtanega sloga. A kljub temu je vedno dovolj prostora za novo in sveže. Osvežitve so pri produkcijskih prijemih in pri skladbah, pri čemer na novem albumu ne navdušijo niti ne razočarajo. Še eden dober, soliden album Oasis.
The Verve nadaljujejo tam, kjer so nehali z albumom Urban Hymns. Pevec Richard Ashcroft je imel na solističnih albumih kar nekaj lepih idej, ki pa so pri občinstvu izzvenele v prazno, tudi zato, ker kot samostojni izvajalec nima glasbenega in nekega zgodovinskega pop kapitala, ki ga imajo The Verve. Vsekakor pa mu spremljava odličnega kitarista in prvega sodelavca Nicka McCaba zelo paše in ga dopolnjuje tako po skladateljski kot po izvajalski plati. Na albumu Forth z lahkoto najdemo pesmi, ki jih lahko opišemo kot moderni odgovor ali sodobno verzijo pesmi z njihovih preteklih albumov. Pesem Rather Be je tako rekoč nadaljevanje pesmi Urban Symphony, s katero so zasloveli pri množičnem občinstvu, skladba Judas, ki je čudovit, zračen shuffle, pa je nekakšen moderni odmev pesmi Sonnet, ki je krasila Urban Hymns. To vsekakor ni vse, kar ponuja ta sočni album. Tu so še pesmi, kot so Chic Dub, I See Houses, Sit and Wonder tudi Numbness, ki kažejo rockovsko eleganco Ashcroftove druščine. Album Forth, ki poteka v udobnem baladno rockovskem vzdušju, je varen in siguren korak skupine, ki se vrača na prizorišče. Je čisto spodoben, na trenutke celo zelo dober, razveseljiv nov začetek skupine. Ta bend pa bi lahko pokazal več in v prihodnosti bo od njega tudi pričakovati več, a vprašanje je, koliko časa bo tokrat trajal metuljčkov let.
 |
