|
KO SI JE FILMSKA REKLAMA LAHKO ŠE PRIVOŠČILA ANTIREKLAMO
V petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih so distributerji Slovenijo zasuvali s filmskimi listi, sicer reklamnimi materiali, ki pa so bili za male filmske džankije pravi fetiši. Mnogi, res mnogi so tedaj te filmske liste zbirali – in to manično, kolekcionarsko, posesivno. Ne brez razloga. Nekateri filmski listi so bili resda skromni, pač listi z nekaj barvnimi, kvazibarvnimi ali črno-belimi fotkami, osnovnimi podatki in rezimejem zgodbe, bodisi v slovenščini, srbohrvaščini ali celo cirilici. Nekateri so bili malce bolj ambiciozni, tako da so premogli štiri strani, vključno tudi z malce večjimi, magari celostranskimi fotkami. Filmski listi so začeli izhajati kmalu po II. svetovni vojni, izhajati pa so nehali sredi sedemdesetih, ko se je vse spremenilo – sedemdeseta so se predčasno končala, prišla je Vojna zvezd, ki je svet premaknila v eskapistično vesolje, filmi so izgubili žmoht, impulzivno urgentnost in želo ter začeli privzemati blockbustersko logiko, Jackson Brown je v nekem svojem komadu pel o tem, da "imamo Richarda Pryorja na videu", novi Hollywood se je začel rušiti, evropop je crknil, B-filmi so mutirali v TV-serije, kino je izgubil kultni status. Nič več prestižnega, "umetniškega", "gledališkega" ni bil – zato tudi ni bilo več potrebe po filmskih listih, ki so itak dobili konkurenco v drugih medijih, polnih filmskih sličic in napovedi.
Filmski listi so ob fotkah vključevali osnovne podatke o filmih (režiser, scenarist, produkcija, igralci itd.) in kakopak dokaj obširne, detajlne sinopsise filmov, toda niso bili ravno furijozno reklamerski, prej narobe. Pazite: v filmskem listu pri nas zelo popularnega muzikla Ples na vodi je pisalo: "Zgodba je res vodena. Toda nihče ne more trditi, da Esther Williams (Caroline) nima lepe postave in da ne zna čudovito plavati. Če ne zna igrati, je za vodno revijo vendarle prav primerna." Skratka: ljudje, pridite gledat film, ki je povsem brez veze in v katerem plava bujna bejba, ki ne zna igrati! Filmski list je skušal biti kritičen do te "ameriške revije" – ljudi je tako rekoč svaril, da naj ne nasedejo. "Revija, v gledališču in filmu, je čisto svojski odrastek lahkega žanra v umetnosti. Edini namen – zabava. Ob njej naj človek pozabi vsakdanje skrbi, saj je, kot da ni od tega sveta, tako daleč je od resničnosti. Logike v njenih zgodbah, ki so, mimogrede rečeno, samo reklama in opravičilo za baletne, pevske, varietejske in druge točke, ki se vrstijo v mavričnem siju luči ob razigrani muziki jazza. Skratka, revija je paša za sive vsakdanjosti site oči in ušesa. Tak je namen zahodne, še posebej ameriške revije, tako jo glejmo, čeprav imamo morebiti mi o tem drugačno mnenje." In dalje: "Da, občinstvu so vrgli za novo vabo revijo na vodi." Filmski list se je torej distanciral od filma, ki ga je predstavljal. Kaj to pomeni? Da je tudi gledalca nagovarjal k distanci do tega filma? Da ga je odvračal od pretiranega vživljanja? Vsekakor, to lahko razumete tudi tako, dobesedno, toda po drugi strani je treba tekst brati tudi alegorično, bolje rečeno, nekaj ezopskega moramo prebrati med vrsticami: tisti, ki so Ples na vodi – "nam tuje pojmovanje zabave" – pripeljali v socialistično Jugo, so se skušali vnaprej zavarovati pred očitki in kritikami. Da bi ga afirmirali, so ga morali negirati. Ironično, Ples na vodi, ki je k nam prišel leta 1951, je nastal med II. svetovno vojno, leta 1944 – jasno, pri nas so se vsi, vključno s filmskim listom, obnašali tako, kot da je Ples na vodi nastal včeraj, recimo leta 1950. Ne, filmski listi niso nikoli razkrili, da je kak film že zelo star – če pa so to že ravno storili, kot v primeru britanskega Zasebnega življenja Henrika VIII., potem so poudarili, da je bil film dan ponovno na spored "na splošno zahtevo svetovnega občinstva".
Toda na svoje veliko presenečenje lahko ugotovite, da se filmski list ni "distanciral" od muzikla Zaplešiva, ki je k nam prišel kmalu po Plesu na vodi. Zakaj ni bilo "tovariške kritike"? Oh, ker ga je posnelo "eno manjših filmskih podjetij v Združenih državah" (Monogram Pictures) ... ker je bil posnet "s skromnimi sredstvi, vsaj v primeri z razkošjem Plesa na vodi" (aha!) ... ker je bil posnet "med vojno in mu zato ne manjka patriotične primesi" (oho!) ... ker je režiser med rumbo, sambo, step in revijo na ledu vpletel "temno resničnost" (o!) ... ker je junakinja, ki jo igra Belita, "skromna begunka iz zasedene Holandije" (to!) ... in ker je njen fant "ranjenec s fronte na Tihem oceanu" (amen!). O tem, da Belita ne zna igrati, ni govora. Zaplešiva je bil skoraj marksistični muzikal, poganjek proletarske revolucije. Hej, kaj pa tole: "Film Zmajevo seme je veličastna epopeja borbe kitajskega ljudstva za svojo svobodo in za takšno družbeno ureditev, ki bo zagotovila vsem poštenim in delavoljnim ljudem kruh, življenje in mir." U-huh! Toda ironično: Zmajevo seme ni bil kitajski, ampak h'woodski film, specifično – čisti propagandni film, ki ga je H'wood posnel med II. svetovno vojno, bolj ali manj po naročilu vojnega urada za informiranje, to pa zato, da bi Kitajce – nove zaveznike – približal Američanom (Katharine Hepburn igra Kitajko!).
 |
