|
SESEKLJANI FILMI
Nedavno je spletni bloger Simon Brew objavil Odprto pismo montažerjem in režiserjem akcijskih filmov. Počil mu je film. Jasno, akcijski film. In tako je začel s svojo kampanjo. Kaj hoče? Da bi se vrnili akcijski filmi, pri katerih bi gledalec vedel, kaj se dogaja. Ali natančneje: da bi nehali snemati akcijske filme, pri katerih še celo fan akcijskih filmov več ne ve, kaj se dogaja. Za začetek, Simon Brew ne skriva, da je fan akcijskih filmov à la Umri pokončno, Osmi potnik 2, Postreli jih, Letalo prekletih, Armageddon, Crank, Vesoljski bojevniki, trilogije o Jasonu Bournu in bondiade. Da misli resno, potrjujeta njegovi ljubezenski pismi Letalu prekletih in Armageddonu, ki ju najdete na njegovi spletni strani. A po drugi strani – kdo ni fan teh akcijskih filmov? Je Brew vedel, za kaj gre v teh filmih? Definitivno. Zapletlo se mu je pri Transformerjih, sci-fi eposu Michaela Baya, ob katerem je dvignil roke in se predal: ni vedel, kaj se dogaja. In to dobesedno, kot pravi: ni imel pojma. »Montažni rezi so bili tako hitri, trajali pa so toliko časa, da sem imel občutek, kot da gledam bliskanje barv in kot da sem bil podvržen novemu eksperimentalnemu testu oči.« Malo verjetno je, da bo v Transformerjih 2 kaj drugače – prvi Transformerji so bili prevelik hit. Ali bolje rečeno, prvi Transformerji so bili »test oči«, ki je spektakularno uspel. Tudi v novih Batmanih in trilogiji o Jasonu Bournu so montažni rezi kratki, ne, tudi v njih ne vidimo vsega, toda gledalca ne puščajo v temi, kar pa ne velja za epos Transformerji, ki je čisti borderline – in ne ravno osamljen. Zadnja bondiada, Kvantum sočutja, ni daleč stran – hej, poglejte si še enkrat začetek, tisto dirko po Gardesani. Too much, pravi Simon Brew, ki se mu zdi, da kot gledalec ni več upravičen do tega, da bi vedel, kaj se dogaja. Da mu furijasti, furiozni akcijski filmi tega preprosto ne dovolijo več, da mu torej ne dajo več priložnosti, da bi videl in vedel, kaj se dogaja.
Če malce bolje pomislite, je to res trend sodobnega, tudi letošnjega Hollywooda – in ne le Hollywooda, se razume. In če še malce bolje pomislite, je to pravzaprav ironično, še več – absurdno. Zakaj? No, pa pomislite: ko Simon Brew govori o tem, da mu akcijski filmi ne dovolijo več, da bi videl in vedel, kaj se dogaja, je tako, kot da bi rekel, da filmi pred njim skrivajo, kaj se dogaja – da torej režiserji skrivajo to, kar so posneli. Kar je noro, ne: le zakaj bi nekaj posnel in to potem skril? Le zakaj bi se tako trudil, da nekaj posnameš, če potem to, kar si posnel, skriješ? Le zakaj bi v nekaj zmetal toliko časa, energije, kreativnosti in denarja, če potem tega nimaš namena pokazati? Toda problem v resnici sploh ni v tem, da filmarji tega, kar so posneli, nočejo pokazati, ampak v tem, da ni kaj pokazati – in funkcija vseh teh kratkih, protejskih, nasekanih, sesekljanih kadrov je prav v tem, da prikrivajo, da ni kaj pokazati. In da razen tega, kar vidimo, ni kaj videti. Akcijski prizori v Transformerjih bi bili lahko posneti in zmontirani tako kot v filmu Umri pokončno, pa ne bi zato nič več vedeli ali videli. Tiha predpostavka teh, ki slabo prenašajo furiozni montažni ringelšpil sodobnih akcijskih filmov, je, da onstran tega, kar vidijo, obstaja še nekaj več, neka sijajna, utopična, brezhibna celota, »vizija«, ki so jo hitri, kratki montažni rezi razbili, pogubili, utajili in dekontekstualizirali. Ne, to, kar vidimo, je natanko to, kar so posneli. Ti kratki, hitri, protejski, nasekani, sesekljani kadri niso izseki iz celote, ki je ne vidimo, ampak so vse, kar je na voljo. Poblazneli, kaotični, kakofonični fragmenti niso kaki ricocheti bolj polne, bolj smiselne celote, ampak histerični signali, da celota ne obstaja več – da torej ljudje mislijo v fragmentih, v fleših in linkih, sesekljano, ne pa v panoramskem ritmu in vizualni retoriki filozofskega sistema. Celota nikogar več ne zanima. To, kar je za ene zameglitev, je za druge vrtinec. In dalje: to, kar najbolj frustrira, očitno najbolj navdušuje. Prvi Transformerji, zadnji Bond in tretji Bourne so bili huronski svetovni hiti. Ljudje uživajo v tem, da ne vidijo vsega, ali bolje rečeno – v tem, da vsega ne morejo videti. Ne le da to v gledanje vnaša neko napetost, ampak je tudi srhljivo, kar so letos izkoristili mnogi filmi, tako Pošastno kot Karantena, posneta po španskem šokerju Snemaj!: v obeh je bilo to, česar nismo videli, bolj srhljivo od tega, kar smo videli. Vse smo pač videli le skozi objektiv ene kamere, tiste kamere, bodisi amaterske (Pošastno) ali profesionalne (Karantena), ki se je »naključno« znašla na kraju zločina, in medias res, potemtakem kamere, ki ne vidi vsega, saj vidi le koščke, le fragmente, le izseke tega, kar se dogaja – kamere, ki vsega niti noče videti. Ponavljam: v Karanteni vidimo le to, kar posname ena sama »naključna« kamera – onstran tega ni ničesar. In končno: ni problem v tem, da je te akcijske filme zaradi sesekljanosti »težko« gledati, ampak v tem, da je zaradi teh filmov »težko« gledati stare filme. Prav ti sesekljani filmi najlepše dokazujejo, da je v zgodovini filma prišlo do ostrega montažnega reza, do nove paradigme, ki dela preteklost – pretekle in polpretekle filme – »negledljivo«. Tako kot so filmi šestdesetih naredili filme petdesetih »negledljive«.
 |
