|
ALAMUT
Vsi pravijo, da so Osama bin Laden, al-Kajda in islamski fundamentalizem nekaj novega, no, vsaj relativno novega, toda kot kaže, so nekaj zelo, zelo starega, tako rekoč antičnega, bolje rečeno, srednjeveškega. To vedo vsi, ki so kdaj prebrali slovenski literarni čudež - roman Alamut. Vladimir Bartol (1903–1967), slovenski Karl May, ga je napisal in objavil pred mnogimi, davnimi leti, leta 1938, še pred II. svetovno vojno potemtakem, v času, ko so Evropo že terorizirali Hitler, Mussolini in Stalin. In zdaj je ta roman, ta pop klasika, naslonjena na potopis Marca Pola, prevedena v mnoge jezike, cenjena povsod, od Španije do Nemčije, od Francije do Italije, od Bosne do Češke in od Turčije do Irana, v Sloveniji dolgo zavržena, spet tu, ponovno natisnjena, toda bolj sveža, bolj aktualna in bolj vizionarska kot kdajkoli. Izgleda namreč tako, kot da je bil napisan danes, po 11. septembru 2001. Kdor ga bere, lahko le dahne: o, šit, Osama bin Laden, al-Kajda in islamski fundamentalizem so obstajali že leta 1092! Vsekakor, le da so imeli drugačna imena. Osami bin Ladnu je bilo ime Hasan Ibn Saba ... al-Kajda so bili fedaiji ... islamski fundamentalizem pa je bil - eh, izmailizem. Razlika je le v tem, da niso bili bazirani v Afganistanu, ampak v Iranu - v nezavzetni trdnjavi Alamut, izmailski verziji afganistanskega kompleksa Tora Bora. A tudi ta razlika je v principu nebistvena, zlasti če pomislimo, da nekateri insiderji zagotavljajo, da se je Osama bin Laden iz Afganistana zatekel v sosednji Iran.
Bartol ne pušča nobenega dvoma: "Fedai je izmailec, ki je pripravljen, da se brez spraševanja žrtvuje na ukaz vrhovnega poglavarja. Če pri tem pogine, postane mučenec." In mistični Hasan Ibn Saba, alias Seiduna, novi Prerok, novi Mohamed, novi Kristus, novi Mojzes, Al Mahdi, "gospodar nad življenjem in smrtjo vseh izmailcev", "glava vsega izmailstva", ki "ves dan preučuje koran, moli in piše nauke in zapovedi", to sveto, fanatično, gorečno vojsko, to "izbrano četo, katere zadnji smoter sta žrtev in mučeništvo za sveto stvar", zbira na Alamutu, "šoli za fedaije" ... ee, "vojnem taborišču". Al-Kajda, huh! Osama oz. Hasan, "strašni sanjač iz pekla", hoče pač udariti po turškem sultanu, njegovem velikem vezirju, krivem kalifu, tujih samodržcih - ja, začeti hoče "borbo zoper krivi nauk", zoper človeštvo, ki "blodi v zmotah". Fedaiji imajo kopico celic oz. utrdb (kot al-Kajda), v islamskih deželah pa tudi novačijo bogate sponzorje (kot al-Kajda). Kot pravi Hasan, firer džihada: "Naša ustanova mora postati tako močna, da bo kljubovala slehernemu sovražniku, in če bo treba, tudi celemu svetu. Postane naj nekakšen vrhovni nadzorni svet na našem planetu. Da bomo mogli to doseči, k temu nam bo pomagala zaljubljenost naših vernikov v smrt. Zakaj s tem, da jim bomo pustili umreti, jim bomo izkazali našo posebno milost. Seveda si načina smrti ne bodo izbrali sami. Vsaka smrt, ki bo od nas dopuščena, nam mora prinesti novo veliko zmago."
Da je na njegovo glavo razpisana bajna nagrada, se razume, saj je "najmogočnejši izmed vseh mož, ki so kdaj bivali na zemlji". Alah mu je namreč izročil "ključ, ki odklepa vrata v raj", v katerem bodo mučeniki - fedaiji! - "deležni večnih razkošij", hja, "najvišje nagrade za vdanost in požrtvovalnost". A kot ugotavlja Ibn Saba: "Če nimaš ključa, ki bi mu živemu odprl vrata v raj, je bolje, da opustiš vsako misel, da bi mu postal prerok." In kako torej fedaije, te gorečne islamske teroriste, prepričati, da "bodo hrepeneli po smrti", da bodo "naravnost zaljubljeni v smrt", da "bodo letali za njo in jo iskali, rotili jo, naj se jih usmili", in da bodo "umirali z nasmehom na ustnicah, gledajoč v duhu onstranska razkošja, ki jih čakajo"? Še toliko bolj, ker se "iz onstranstva ni še nihče vrnil, da bi povedal, če je tam vse tako, kot je bil Prerok oznanjal". Da bi pa fedaije prepričal, da jih onstran res čaka raj, je dal Ibn Saba narediti vrtove "po zgledu pravega raja".
Bajko je pretvoril v resničnost, ustvaril je raj na zemlji ... ee, v Alamutu, kjer je skrivaj, v popolni in absolutni tajnosti, ne da bi kdo vedel, še najmanj fedaije, zgradil neke sorte paralelni svet, repliko raja, vključno z bajnimi vrtovi, kristalnimi studenci, steklenimi paviljoni, vzvišenimi blazinami, prekrasno urejenimi gaji, košatimi drevesi, s kamenčki posutimi stezami, okroglimi ribniki, živimi vodometi in vodopadi, opojnimi gredicami, polnimi žlahtnih cvetic, lahkokrilimi deklicami s črnimi kakor mandeljni zarezanimi očmi in belimi udi, najbolj izbranimi jedili in pijačami, ocvrtimi pticami, pečenimi ribami, slaščicami, figami, melonami, pomarančami, breskvami, grozdjem, mlekom in medom, srebrnimi diademi z vdelanimi dragulji, bisernimi ogrlicami, zlatimi zapestnicami in sponkami, krasnimi izdelki iz turkiza, uhani z diamanti in safirji, svilenimi haljami in neizmernimi dišavami, popolno nebeško gostijo, koktajl slasti, veličastja in blaženosti.
Ko je raj dokončan, Hasanu ne preostane drugega, kot da svoje ašašine - z mamili, z indijsko konopljo, s "kroglicami hašiša", s "čarobnim vozilom iz Tisoč in ene noči" - omami in prepelje v ta skriti raj, v katerem so tudi dekleta, ki jih čakajo, kakopak naučena, da se vedejo tako, kot da so v pravem raju, hja, kot da so zares v nebesih. Med pravim in nepravim rajem ni več nobene razlike. Fedaiji se tako prepričajo, da raj res obstaja, o čemer potem pripovedujejo drugim fedaijem, samomorilskim človeškim bombam, ki se tako z užitkom žrtvujejo za sveto stvar. "Mi smo se razvili in zrasli v železno silo. Vzgojili in izšolali smo si vernike, kakršnih nima noben drug vladar. Njihova gorečnost je pravljična. Njihova odločnost neprekosljiva. Njihova vdanost brezprimerna." Jasno, turški sultan hoče na vsak način zatreti izmailstvo, zato napade Alamut - in to z orjaško vojsko. Točno, lansira srdito protiteroristično kampanjo. Kot Bush. "Vesoljni svet je obvisel na ostrini noža." Toda Alamuta ne osvojijo. In tudi Hasana Ibn Sabe ne dobijo. Nikoli. Prej narobe, ustanovi nove izmailske utrdbe, nove celice, sam pa se na koncu zapre v svoje sobe in odmre za svet.
Vladimir Bartol je sinopsis Alamuta že leta 1938 poslal tudi v Hollywood, slovitemu studiu MGM, ki pa ni trznil. Če bi, bi lahko danes rekli, da je 11. september - napad na Ameriko in retaliacija - res le produkt filmske fikcije. Kajti Alamut je film, ready-made scenarij. Nič mu ni treba odvzeti. Nič mu ni treba dodati. Kot je nekoč zapisal Bartol: "Imel sem občutek, kot da pišem istočasno za občinstvo, ki bo živelo čez petdeset let." Vsekakor, v Alamutu je res nesmrten.
Nova izdaja Alamuta je ravnokar izšla pri založbi Sanje, mehko vezan izvod si lahko priskrbite za 3.333 SIT.
 |
