|
ŠTUDENTKA V METROJU
Ko tole pišem, ležim na postelji v majhni sobi hotela Residencial Horizonte nasproti postaje Parque lizbonske podzemne železnice. Če morda pričakujete, da mi je po skoraj štirinajstih dnevih nenehnega sporazumevanja in predvsem branja v portugalskem jeziku sposobnost izražanja v maternem jeziku opešala, se motite. Odlično se lahko izrazim o Lizboni tudi petnajst let po tem, ko sem bila tukaj kot mlada kozica, posledica tistega zastrupljajočega bivanja pa je, da v teh dneh kot osliček tovorim s tisoči stranmi fotokopij in knjig nabasano torbo po postajah metroja, kaj drugega kot teh in notranjosti knjižnic pa skoraj ne vidim. Pa vendar, si pogumno pravim, hiteči vlaki in ljudje v njih so prav tako zanimivi in so odsev dežele, po kateri vozijo in v kateri živijo. In ugotavljam vse sorte. Petnajst let pozneje portugalska dekleta še vedno čislajo oprijete temno rjave hlače in se ponašajo z enako lepimi bleščečimi lasmi, portugalski fantje pa so še vedno drobceni in temnih, nekoliko suhljatih obrazov, sploh če bi stali zraven kakšnega slovenskega fanta od fare. Žal večina tistih, ki so urejeni, še vedno češe svoje goste lase tja nekam na prečo, česar zlepa ne vidiš več ne v Ljubljani ne nikjer drugje v Evropi, morda le v kakšnem španskem zakotju, in nosijo svetlo modre srajčke, kot da bi pravkar planili iz kakšne advokatske pisarne. Španciranje po metroju je koristno tudi zato, ker jasno spoznaš, kakšne so razsežnosti razširjenosti portugalščine. V vagonu sedita čisto črni dekleti in govorita portugalščino s precej ritmično poudarjenimi zlogi, zato vem, da sta šele pred kratkim prišli iz Angole ali Mozambika. Na vrata se nevarno naslanja črn fant in govori evropsko portugalščino po lizbonsko, tako da mi je précej jasno, da se je na Portugalskem že rodil, v množici ljudi, ki stojijo na peronu, pa se najbolj glasno sliši skupinico mladičev, ki pojejo brazilsko različico portugalščine. Čudno se mi zdi le, da v lizbonskem metroju nikoli ne vidiš otrok, le kje jih imajo, to je misterij! A še dobro, kajti svoja dva sem kljub grizenju, pa ne vesti, pač pa groze in zavedanja, da čas mineva hitro in da jih imaš le za kratko obdobje, pustila doma in bi ju ob gledanju portugalskih črvičev gotovo pogrešala do bolesti, tako pa zrem v odrasle Portugalce in se jim, nekaterim, v mislih posmehujem, za druge pa ugibam, kako in kaj je z njimi. Ko se takole vsak večer okrog devete zvečer vračam iz lizbonskih knjižnic, so moja družba na metroju tudi utrujene Portugalke. Kar predstavljam si, kako je, ko po celodnevnem delu pridejo domov. Bržkone spet delajo … V vagonih dremajo tudi povsem izmučene črnke, ki prav tako delajo po ves dan, čistijo in pospravljajo stanovanja in skrbijo za otroke tistih, ki se v lepših oblačilih in z aktovkami tudi šele vračajo domov … Cidade Universitaria, Entre Campos, Campo Pequeno, Saldanha, Picoas, izgovarja glas na metroju imena postaj, jaz pa jih občudujoče ponavljam, in tistemu sopotniku, ki me morebiti sliši, se zazdi, da moji nosniki in polglasniki le niso najbolj pravi, in se morda nekaj trenutkov ubada z vprašanjem, od kod sem, kaj počnem in kaj delam, ko z veliko torbo izstopam na postaji Parque in grem njemu, pa tudi sebi vsakokrat v neznano.
 |
