|
VAJE V SLOGU RAZOČARANIH GOSPODINJ
Nekoč sem v Vogueu brala enega tistih prispevkov, ki jih je svoje dni pisala priznana britanska kolumnistka ženskega tiska in ki so nas, vsakokrat znova osuple bralke, učile gospodinjiti s stilom. Kot primer povzemam in navajam drobno poglavje o pospravljanju in čiščenju. To je namreč dejavnost, ki jo precej dobro poznam in jo vdano vadim. Po priporočilu Voguea bi to opravilo moralo izgledati takole: nadeneš si svoj najbolj srčkan negližejček (že ta začetna je bosa!), v rokice vzameš posrečeno oblikovano metlico za prah (v redu, če jo že imaš …), naviješ najljubši plesni komad (to se mi zdi uresničljivo – vsaj nekaj …), na roza viledico kaneš eko detergent (fajn, ampak jaz vedno potrebujem nekaj učinkovitega!) ter v mambo ritmu podrgneš tu in pološčiš tam. Da čim bolj izkoristiš čas (to se mi zdi smiselno!), si medtem lase natreš s hranljivo masko, si jih oviješ v mehko brisačo in tako s turbanom na glavi in cofki na copatkih zlagaš stekleničke in lončke za kreme po velikosti (drugega dela nimaš, ker članek ne predvideva, da imaš otroke!). Na koncu si v počiščeni in razkuženi kopalnici privoščiš odišavljeno kopel (sliši se v redu, ampak spomnite se na otroke!) in slasten čokolatin (spet otroci! … da niso že vseh pojedli … ali pa bodo moledovali za zadnjega!).
Jaz sama od vsega izvajam le čokolatin. Sicer pa je moje čiščenje táko: v precej razvlečeni, pa niti ne tako stari pižami (vsekakor v taki, ki je ni škoda in je precej daleč od seksi negližejčka!), z lavorjem pod pazduho in z rumenimi gumijastimi rokavicami v lahnem drncu tekam sem in tja po stanovanju, z eno roko dajem prat perilo, z drugo hkrati likam, sinhrono loščim pod z nogama in s trepalnicami sočasno prham prah s komod, kredenc in pručk. Glasbo si sicer navijem, a je zaradi šumenja sesalca ne slišim. In včasih se zalotim, da niti misel na čokolatin ni dovolj spodbudna, da se ne bi ves čas kislo držala in da bi se počutila vsaj malo filmično.
Za prvomajske počitnice smo ostali doma. Rada sem doma. Če o tem razmišljam, mi je toplo pri srcu in se vsakokrat spomnim na vrstico iz Muce Copatarice, ki pravi: »… Zunaj sneži. Doma smo.« Tokrat je deževalo in bili smo doma, kot sem že rekla. Pospravljali smo. Pobrisali prah. Zloščili mojo pisalno mizo. V škatle zložili oblačila, ki sta jih moja otroka nosila kot dojenčka, in jih optimistično spravili za takrat, ko bosta mladičke imela onadva. Prevetrili arhiv, se znebili nerabnih časopisnih izrezkov in pometali proč polomljene igrače, pa vendar ne vseh, kajti z medvedom brez noge se da imenitno igrati zdravnike v bolnišnici. In se naposled spravili na kup mojih Vogueov. Prelepi Vogue, letnica '93, '95, '96 … Res dolgo časa so kljubovali mojim občasnim popadkom, da bi jih vrgla proč. Na začetku devetdesetih let, ko smo z Betontancem veliko potovali po svetu, sem si vselej kupila Vogue, ga kot svetinjo gladila in hranila za tiste večere, ko sem bila spokojno doma, pa naj je snežilo ali ne. Potem sem jih iz doma mojih staršev prenesla v svoj dom, jih skladiščila na galeriji in pogledala le tu in tam. Poznala sem vse naslovnice in za vsakega od njih nehote še vedno vedela, kje sem ga kupila. Bili so … simbol nekega časa in pomnik temu, kako se je kalil okus in občutek za lépo. Zdaj pa so odšli. V stari pižami in z rumenimi gumijastimi rokavicami na rokah sem jih drugega za drugim zložila v veliko vrečo, potem pa smo jih z otroki odnesli v zabojnik za papir. Na njihovo mesto nisem postavila ničesar. Ostal je prazen prostor. In sem kar srečna, da je tako. Ker smo pač doma in nikamor ni treba. V pižamah lahko ostanemo do popoldneva, se požvižgamo na lepotne nasvete in copatke s cofi, se valjamo po galeriji, igramo zdravnike s tistim medvedom in izdelujemo, če se nam tako zahoče, rože iz krep papirja …
 |
