|
KDOR KONTROLIRA PUŠČAVO, KONTROLIRA SVET
Kako je Vladimir Bartol anticipiral talibanizem, islamski fundamentalizem, Al Kajdo in Osamo bin Ladna, vemo. Če še vedno dvomite, si preberite njegov Alamut, ki ostaja eden izmed največjih slovenskih leposlovnih bestsellerjev, še zlasti tu in zdaj, v sodobni Sloveniji, dolgo po nastanku in dolgo po Bartolovi smrti. No, še en roman – okej, ne ravno slovenski – je anticipiral vse te čudne reči, ki nas žrejo in obsedajo po 11. septembru. Oprostite, ker s tem ne mislim na Gospodarja prstanov, toda za Gospodarje prstana bi bil lahko naslednja evolucijska postaja. Roman, ki ga imam v mislih, je napisal Frank Herbert, danes kralj sci-fi literature (umrl je leta 1985, pri petinšestdesetih). Da je tudi kulten, se razume. Toda na začetku šestdesetih, ko je začel pisati epski sci-fi roman Dune, ni bil niti kulten niti slaven. Za sabo je imel odličen, toda podcenjen roman Under Pressure in serijo sci-fi novel. Jasno – in potem je prišel Dune. Ob koncu leta 1963 in na začetku leta 1964 so ga serializirali v reviji Analog (z ilustracijami Johna Schoenherra): ni kaj, Dune je planil (v knjižni obliki leta 1965), in to tako silovito, da je dobil še pet nadaljevanj. Prvo nadaljevanje je Herbert napisal takoj, štiri pa šele mnogo kasneje, v sedemdesetih in osemdesetih. Total: 2.300 strani. In ironično: v enem izmed nadaljevanj vpelje “nov” ključ do oblasti, “nov” ključ do moči, ki gre takole – če hočeš vladati, moraš kontrolirati moške, ki jih najlažje kontroliraš s pomočjo spolne ekstaze. Aha. Se vam sliši znano? Ni čudno, to isto počnejo v Alamutu – moške, ašašine, obvladujejo s pomočjo spolne ekstaze.
Kje se dogaja Dune, slutite: hja, v vesolju, kot bi rekel George Lucas, “v oddaljeni galaksiji”. In če smo še malce bolj specifični: dogaja se na planetu, ki slovi po svoji puščavski panorami, po puščavskih sipinah. Kam pes taco moli? Kam steza jezik? Priznam – v puščavo. To puščavsko vesolje, ki ga popisuje Frank Herbert, izgleda kot vesoljska verzija Bližnjega vzhoda. In ne boste verjeli: to puščavsko ljudstvo, ki ga ogrožajo vsemogoči zavojevalci, imperialisti in kolonialisti, dobi svojega liderja, udarnega, karizmatičnega in mesijanskega – bogaboječe ljudstvo naj bi združil v boju proti silam imperializma. Ni mu ime Osama bin Laden niti Sadam Husein. Oh, in niti Hasan Ibn Saba, kot je svojega “gospodarja nad življenjem in smrtjo” imenoval Bartol. Ampak Muad’Dib. Da so imperialisti tehnološko in vojaško bolj razviti kot puščavsko ljudstvo, ni naključje. Še manjše naključje pa je, da ima to “barbarsko”, “teroristično” puščavsko ljudstvo nekaj vitalnega, ključnega, usodnega in urgentnega – začimbe! Začimbe? Ja, začimbe! Jasno, začimbe so tu le alegorija nafte. Bolje rečeno, začimbe, ki jih skriva puščavski pesek (in le puščavski pesek na planetu Dune!), so vesoljsko gorivo: brez začimb ni potovanja. Začimbe so vse – center sveta, srčika intergalaktične ekonomije. Na začimbah svet stoji! Kot slišimo: “Kdor kontrolira začimbe, kontrolira svet!” Zelo globalistično, huh. Zato ne preseneča, da hočejo sile Imperija prevzeti kontrolo nad temi puščavskimi polji, nad začimbami. In zato ne preseneča, da se puščavsko ljudstvo – zedinjeno pod Muad’Dibom – temu upre, in zato ne preseneča, da za svoje početje uporabljajo izraz “jihad”.
Drži, oba romana, Alamut in Dune, bi lahko prodajali v paketu. Tudi filma, posneta po teh dveh klasikah, si živo predstavljamo v skupnem DVD-boxu, toda Alamut žal še vedno čaka na režiserja. Dune je imel le za ščepec več sreče: leta 1984 ga je sicer ekraniziral ekscentrični David Lynch (Maud’Dib = Kyle MacLachlan), toda tako po svoje, da je odbil fane in mase. Odveč je poudarjati, da z nadaljevanji ni bilo nič. Lynch je bil preveč grotesken, preveč anarhičen in preveč satiričen, hočem reči, do materiala je kazal preveč distance. Ne da ta distanca ni bila na mestu. Še več – bila je globoko politična. Frank Herbert se leta 1965 še ni povsem zavedal implikacij svojega romana, še manj njegove anticipatorične vrednosti, medtem ko se je Lynch teh implikacij očitno zavedal: ni čudno – film je posnel v času Reaganove “vojne proti terorju”, iransko-iraške vojne in splošnega kaosa v naftni “regiji”.
 |
