|
LEPOTA OD VODE IN MILA
Opišem vam poličko z lepotilnimi predmeti v moji kopalnici. Pravzaprav imamo za ta namen v kopalnični niši kar dve polički in še dno niše. Na vrhnji stoji porcelanast vrč v posodi, belo modra dragocenost s Portugalske, okoli nekaj tihomorskih školjk z uhani, bleščečimi lasnicami in zapestnico. Tu je tudi Diorjeva škatlica s senčili in zapeljivo sponko za zapiranje. Zraven so prahec za lička, vrtnična dišava in Guessova urica, ki sem jo dobila od moža po rojstvu drugega otročka. Na polički spodaj pa je nešteto stvari. Tu so pudri, pomade za telo, vsaka v svojem ličnem lončku, toniki za obraz, serumčki za okoli oči, dnevna krema in arganovo olje za ponoči, tu je piling za telo, pa za obraz, pa balzam za ustnice, pa zobna nitka in kovinska škatla z laki za nohte. Na koncu police ob zidu se ponavadi stiskata zlata krtača za lase in škatlica z gumicami, mrežicami za figo, elastikami s pentljo in tudi navadnimi sponkami. Na čisto spodnji polici pa je nekaj stekleničk s šamponi in balzami ter z gelom za prhanje in še ena škatla, v katero brezbrižno pomečem testerčke, kadar mi jih velikodušno podarijo v parfumerijah, in tam čakajo na svoj žalostni konec ob vsakoletnem spomladanskem čiščenju. Moja drobna torbica z ličili nima natančno določenega mesta, ker ponavadi potuje z menoj in je le redkokdaj na dopustu s stanovskimi tovarišicami v kopalnici. Vse je torej na svojem mestu, le trdega mila ni nikjer. Mila, zavitega v povoščen rožnat papir s pastelnimi cvetki. Ali tistega, ki diši po sivki in ga hraniš v omari med perilom.
Spominjam se, kako sva z mami hodili v drogerijo čez veliko cesto, ob kateri smo stanovali in kjer stanujem, le malo niže, še danes. Drogerija je bila v nizkem paviljonu, v njem pa še cvetličarna, znamenita Bonboniera z avtomatom za točeni sladoled (na voljo dva okusa, jagoda in vanilja, ali mešano) in bife, iz katerega se je slišal zvok kavomata in steklenic piva ter se je širil vonj po cigaretah. Ta vonj je prepojil kosme roza, modre in svetlo rumene vate Jasmin, ki jo je v drogeriji kupovala moja mami. Vsake toliko, po potrebi pač, pa je kupila tudi maskaro in lak za nohte. Šminke nikoli, rdečil za ustnice takrat ni nikdar uporabljala. Včasih je izbrala tudi senčilo za veke, oči si je ličila nadvse umetelno, kar spričo njihove naravne lepote pravzaprav sploh ni bilo težko. Čisto na koncu pa je mami prodajalko na drugi strani pulta prosila še za kos trdega mila. Več jih je pridržala v roki, si jih nekaj hipcev ogledovala in vsakega poduhala. Nato se je odločila za kos ali dva, navadno za enega, ki je dišal po vrtnicah, in drugega z vonjem sivke. Ta je bil za v omaro, včasih tudi za v mojo, kar se mi je zdelo imenitno. Oboževala sem najine obiske drogerije in ponosno nosila domov ličen zavojček, ki je z vsakim korakom manj zaudarjal po cigaretah.
Zato v moji kopalnici ni trdih mil. Ta so namreč med perilom in na ovalni omarici v spalnici, na najpomembnejšem lepotilnem mestu našega domovanja. Tam so, z vsega sveta so, iz najimenitnejših drogerij ter parfumerij so, kupljena so bila na letališčih, v majhnih prodajalnicah tisočerih čudes, k meni so prišla kot darila, v najlepše papirje ovita in v najličnejših škatlicah, kar jih je mogoče dobiti. Kos trdega mila v čednem ovoju. To je res razkošje, razkošje, za katerega brez pomisleka menjam spodnji dve polici v svoji kopalnici. Kos trdega mila v ljubki škatlici. Kratek sprehod z mami z zavojčkom v rokah. Kratek klepet s hčerko v stilu, katero od mil je zate najlepše in ti najlepše diši? Obljuba čistoče in lepote. Zakaj zame je najlepša lepota čista. Lepota od vode in mila.
 |
