|
LJUBI, NAJLJUBŠI
Rada imam Sofijine filme. Samo ona, takole za hec, med staro pohištvo, v filmski zgodbi o Mariji Antoaneti, ki se dogaja v 18. stoletju, odvrže par ponošenih sinje modrih all stark, kot da jih je nekdo pravkar sezul in pozabil nanje. Pokaže jih samo za hip in v kotu Marijine sobe jih opazi samo zares pozoren gledalec.
Režiserka Sofia Coppola ni posnela veliko filmov, so pa njeni filmi edinstveni zaradi takih in drugačnih posebnosti. Zlahka sedejo v mojo dušo in tam ostanejo. Morda zato, ker v njih ni srečnih ljubezni in junakinje rade strmijo v daljavo. Zna z neverjetno lahkoto brez besed povedati vse. Najljubši rečemo najbrž tistim filmom, ki se nas dotaknejo in v katerih srečamo sebe. Sofijin film Zgubljeno s prevodom je zame tak film. Z glavno junakinjo bi lahko ure in ure sedela na okenski polici in gledala mesto pod sabo. Razumem njeno samoto in znam brati njene misli. Poznam bežna srečanja, ki prerastejo v prijateljstvo, morda ljubezen, potem pa je na koncu samo še šepet na uho, usodna ali pa čisto preprosta beseda in konec, za vedno. Najboljši razlogi, zakaj njenemu filmu lahko rečem moj.
Začela sem z modrino all stark in pravzaprav hotela povedati, zakaj imam nekatere filme preprosto rada. Ni nujno, da je režiserka ženska, lahko je ženska tudi tema. Moda je gotovo tema, ki mi je blizu, se nad njo navdušujem, jo spremljam in včasih tudi upoštevam. Hudičevka v Pradi je film, ki sem ga pogledala že neštetokrat, no, ja, morda pretiravam, nekajkrat pa res. Najbolj prija pozno ponoči, s kozarcem ohlajenega vina. Brbotajoč film, kot so brbotajoči mehurčki šampanjca, ki si ga protagonisti sem pa tja privoščijo. Najbolj všeč mi je pravzaprav začetek, ko se modno ozaveščena dekleta, elegantna in privlačna, pripravljajo za službo. Sprehodimo se vse od mamljivega, v čipke odetega perila, elegantnih, zapeljivih oblek do čevljev z visoko peto z obveznim rdečim podplatom. Vmes pa spremljamo glavno junakinjo, ki si nadene najbolj neprivlačne spodnjice, navaden pulover in še bolj navaden plašč. Že tukaj, na začetku, zaslutimo, kako se bo kmalu, prav kmalu zgodila Andersenova pravljica o grdem račku. Lepo pa je, da je konec vseeno malo drugačen. Čeprav se grdi raček spremeni v lepo, vitko in modno oblečeno damo, konec koncev ugotovi, da je prav luštno biti grdi raček. Razmišljala sem o tem, zakaj mi je prav ta film tako ljub. Nimam odgovora, še vedno ne vem natanko, vem pa, da me vedno znova neverjetno razvedri in tudi to je nekaj in to je včasih vse.
Še film, ki ga nikoli ne pozabim in ga tudi danes ne bom, Zajtrk pri Tiffany. Ah, ta večna očarljivost Audrey Hepburn in navdušujoča kostumografija, ki me je za vedno zasvojila z ogromnimi črnimi očali, pa mačkon in prelepa scena v dežju … Spati do popoldneva, se obleči v večerno obleko in zajtrkovati pred izložbo s pogledom na dragulje in prirejati najbolj nore zabave v mestu in na oknu prepevati o mesečevi reki zveni mamljivo. V hipu se lahko potopim v hollywoodsko pravljico, ki nikoli nima srečnega konca, a ostaja nepozabna.
Lahko bi nadaljevala, saj obstaja še nekaj filmov, v katerih se srečam, in tistih, ki srečajo mene. Srečamo se tam, kjer je tanka meja med resničnim in imaginarnim, obujem sinje all starke, nadenem črna očala, in če bi se dalo, bi po z rumenimi tlakovci tlakovani cesti tekla tja čez, kjer se rodi mavrica in tam na vse grlo prepevala. Ker se to ne da, si zavrtim film, kakšnega zato, da mi dela družbo, drugega zato, da me razvedri, in kakšnega samo zaradi skrivnostnih podrobnosti, ki jih, vsaj tako se zdi, opazim samo jaz.
 |
