|
KAJ ČE BI ANGELE IN DEMONE POSNEL VATIKAN?
Ker želijo film Angeli in demoni čim bolje prodati, recimo tako dobro kot Da Vincijevo šifro, so mu poskušali vdihniti tudi status prepovedanega sadeža. Kot veste, so oznanili, da je Vatikan filmski ekipi prepovedal snemanje nekaterih vatikanskih monumentov, tako da so jih morali potem reveži posneti skrivaj. Saj veste, tako kot je to nekoč storil Alfred Hitchcock, ko je snemal film Sever-severozahod, ki se dogaja tudi v palači Združenih narodov in pred njo. Še huje: v palači Združenih narodov se zgodi umor. Ne, so rekli Združeni narodi, tega pri nas ne boste posneli! Ni šans! Pa nič, si je rekel Hitchcock in vhod v palačo Združenih narodov posnel skrivaj. To je bilo mogoče tedaj. In to je mogoče danes. Toda nekaj tedaj vendarle ni bilo mogoče: Hitchcock vhoda v palačo Združenih narodov ni mogel digitalno preslikati, prav tako tega digitalnega učinka ni mogel potem neopazno vkomponirati v akcijo. Digitalnih učinkov tedaj še ni bilo. Kje neki! Danes je kakopak prav obratno: digitalni učinki obstajajo, to dobro vemo, kakor tudi dobro vemo, da je mogoče z njimi početi tako rekoč vse, ali bolje rečeno, z njimi je mogoče ustvariti vse – junake lahko povsem mirno in prepričljivo, tako rekoč fotorealistično preselijo v digitalni Vatikan. Nemogoče je opaziti, da niso res tam, sredi Vatikana, magari pred monumentom, ki ga Vatikan ni dovolil posneti. Od tod vprašanje: zakaj so sploh komplicirali? Zakaj so se mučili z realnostjo, s snemanjem pravega Vatikana? Zakaj si niso rekli: nič, bomo pa ustvarili digitalni Vatikan! Razlog je na dlani: potrebovali so dobro marketinško kljuko. Hja, Angele in demone so poskušali napihniti v prepovedan sadež – v nekaj demoničnega.
Reči so hoteli: glejte, Angeli in demoni so kot Trpljenje Jezusa Kristusa. Ali pa kot Zadnja Kristusova skušnjava. Morali bi sicer reči, da so Angeli in demoni kot Da Vincijeva šifra, kajti razlika med obema filmoma je le v lokaciji, toda film so poskušali prodati vsaj tako dobro kot Da Vincijevo šifro, zato so potrebovali tudi dodano vrednost – božji srd Vatikana, ki je poskušal preprečiti, da bi resnica prišla na dan. Cenzurirani filmi so od nekdaj magnet. In Angeli in demoni so bili cenzurirani: hej, Vatikan jim ni dovolil posneti nekaterih vatikanskih monumentov! Logično: če bi jim Vatikan dovolil, da bi te monumente posneli nemoteno, tako pač, kot bi hoteli, in tako, kot so si »avtorsko« zamislili, bi bil film videti povsem drugače. Ne vem sicer, kako bi lahko Angeli in demoni bili videti drugače, toda »avtorska« vizija Rona Howarda, ki je navsezadnje oskarjevec (Čudoviti um), je bila s tem kršena in prikrajšana. Oh, in cenzurirana. A po drugi strani, če smo že ravno pri tem: kaj bi se zgodilo, če bi Vatikan Howardu in ekipi dovolil, da posnamejo, kar hočejo? Okej, naj pomislim: že vem, Vatikan bi hotel nekaj v zameno. Ti meni – jaz tebi. In živo si lahko predstavljamo, da bi moral Howard kako reč izrezati, magari kaj malega in ne ravno usodnega, toda za Vatikan v resnici velikega in pomembnega, da ne rečem usodnega. Če kdo, potem namreč prav Vatikan ve, da je hudič v detajlih. In da so male stvari nevarne – iz njih lahko hitro zraste kaj velikega, masivnega, grešnega, pogubnega, epidemičnega, blasfemičnega. Saj veste, kaj bi se recimo zgodilo, če bi Vatikan svojim vernikom rekel, da je kondom – tista mala, majcena, mičkena, res neznantna reč – kul. Točno, bil bi hudič.
Ergo: če bi Vatikan Howardu in ekipi dovolil, da posnamejo, kar hočejo, da torej hodijo po Vatikanu in svobodno ustvarjajo, bi Vatikan hotel nekaj v zameno, kar pomeni, da bi potem nekaj v zameno tudi dobil. Kar spet pomeni, da bi moral Howard svojo »avtorsko« vizijo spremeniti – v tem procesu bi nekaj izgubil. Kar končno pomeni, da film ne bi bil tak, kot je zdaj. Da bi bil torej produkt kompromisa, produkt faustovske kupčije, produkt vatikanskega »kreativnega« posega. Zdaj si rečete: kaj pa če Vatikan ne bi ničesar zahteval v zameno? Kaj če se v produkcijo ne bi mešal? Kaj če bi rekel: okej, pridite in posnemite, kar hočete – ne bomo vam težili! Saj res: kaj bi se zgodilo, če bi Howard potem to tudi storil – če bi šel v Vatikan in nemoteno snemal? Ali bolje rečeno: kaj bi se zgodilo, če bi se na koncu filma Vatikanu zahvalil za sodelovanje pri snemanju filma? Aha, bi rekli, Howard je z Vatikanom sklenil kupčijo! Aha, film je posnel tako, da je sprejemljiv tudi za Vatikan! Aha, dušo je prodal Vatikanu! Aha, Brownov roman je zmehčal in priredil okusu Vatikana!
Z eno besedo: Howard bi imel težave, če bi se moral Vatikanu zahvaliti za sodelovanje, pa četudi bi film posnel tako, kot ga je hotel posneti. Zdaj lažje razumete, zakaj Angele in demone propagirajo kot film, ki ga Vatikan ni dovolil posneti v Vatikanu. To je edini način, da ljudje ne bi mislili, da je film posnel Vatikan. Kar pa naj vas ne zavede: film je videti tako, kot da bi ga posnel Vatikan. Če bi Angele in demone posnel Vatikan, bi bili namreč videti natanko tako, kot so videti zdaj, le da bi bili tudi zares posneti v Vatikanu. To bi bila edina razlika.
 |
