|
NOVI SLOVENSKI FILMI KOT SKRBNO VAROVANA SKRIVNOST
Odvrtel se je canski filmski festival, najbolj bleščeč evropski filmski dogodek vsakega leta, parada filmov najbolj znanih evropskih in tudi svetovnih filmskih režiserjev, spektakel, od katerega se do konca leta hranijo mnogi filmski festivali po vsem svetu, vključno z ljubljanskim Liffom. Ob tem se postavlja vprašanje: smo Slovenci z letošnjim izkupičkom v Cannesu lahko zadovoljni? Vprašanje je do neke mere retorično, saj se gotovo sprašujete, kaj smo Slovenci letos sploh imeli s Cannesom. Veliko več in veliko manj kot si mislite, vam lahko odgovorim. Najprej smo bili glavni že pri otvoritveni slovesnosti in slavnostni projekciji, kjer je vzletel prvi Pixarjev 3D film V višave.
Očala, ki so tej novi, že deseti Pixarjevi celovečerni risanki, uspela pričarati globino, imajo tako pomembne slovenske korenine, saj je XpanD podjetje, v katerem so lastniki in operativci tudi Slovenci. Seveda pa to, da so bili prav oni tisti, ki so uspeli priskrbeti 3D očala za letošnjo otvoritev v Cannesu, ni neka obstranska zadeva, ki bi lahko dobila kak odmev v tračarskih rubrikah rumenih revij, ampak prej eden redkih primerov naše udeležbe v globalnem šovbiznisu, kjer smo tokrat posegli po najvišjih mestih. Za tiste, ki si ne predstavljajo čisto, o čem govorim: XpanD je že nekaj časa eden glavnih svetovnih igralcev na področju opremljanja kinodvoran s 3D tehnologijo, za katero kljub recesiji nori ves svet, saj so se filmov s tretjo dimenzijo lotili ključni filmski tehnofriki od Spielberga in Camerona do Jacksona ter Del Tora. Ko bodo ti filmi končani, bodo seveda pripravljeni na odziv, zato prikazovalci po vsem svetu v teh mesecih manično naročajo tako očala kot tudi celoten tehnični komplet, ki omogoča predvajanje filma v tej perspektivi. Če so pri zagonu tega posla v XpanDu najprej namestili zemljevid sveta in zabadali bucike tja, kamor jim je uspelo prodati svojo tehnologijo, je zdaj ta, entuziastična poteza že izgubila svoj pomen, saj 3D filme z njihovo tehnologijo vrti že več kot 800 kinodvoran po vsem svetu. And counting! V prihodnjih nekaj mesecih, ko se za vzlet v 3D tehniki pripravljata tretja Ledena doba in V višave ter za vogalom čaka Cameronov Avatar, mora XpanD izvoziti nekaj sto tisoč očal. Pomnožite s kakimi petdesetimi dolarji in hitro dobite število, ki kar nekajkrat presega letni državni proračun, s katerim upravlja slovenski Filmski sklad.
Sem omenil Filmski sklad RS? Seveda, in to po nemarnem. Nekaj dni pred začetkom Cannesa sem od njihove službe za (ne)promocijo in (ne)trženje slovenskega filma dobil obvestilo, da bosta na marketu tudi projekciji dveh novih slovenskih filmov. Fino, sem jim odpisal, morda pridem v Cannes, novi slovenski filmi me vedno zanimajo, lahko pridem mimo, da si jih pogledam. Ne, so mi rekli, to niso projekcije niti za tuje niti za domače novinarje in publiciste. Halo, kakšna logika pa je to, sem zastrigel z ušesi, več mesecev pred drugim svetom lahko vidim tako Angele in demone kot novega Terminatorja, v katera so zmetali stotine milijonov, ki si jih res želijo dobiti nazaj, slovenski filmi pa se gredo neko konspiracijo. Kdaj si bo pa te slovenske filme mogoče ogledati? To pa še ni jasno, se je glasil odgovor. Okej, sem rekel, saj jaz ne bom imel novinarske akreditacije, če pridem tja, si bom priskrbel poslovno varianto, z njo pa najbrž lahko vstopim?! Ne, so odvrnili, tudi to ni mogoče, ker mi VEMO, da si novinar in publicist (najbrž vedo tudi to, da sem že ducat let direktor firmice, kar pa je bila v tem primeru najbrž okoliščina, ki jo je bilo najbolje ignorirati). Dobro, sem rekel, in dobri znanki, novinarki osrednjega slovenskega dnevnika, za katerega sem pomislil, da si ga na Filmskem skladu že ne bodo dovolili ignorirati, poslal pisemce, naj si morda ona v Cannesu poskusi ogledati nove slovenske filme. Ha, mi je odpisala, ne misli, da sem jaz kaj na boljšem kot ti, še nikoli me nikamor niso povabili, logika, da se slovenski filmi najprej kažejo po svetu nekim »poslovnežem«, se je razmahnila čez vse razumne mere. Ostrmel sem nad odgovorom in ignoranco naše osrednje filmske institucije, ki bi v primeru nadaljnjega razčiščevanja, kaj se gre, iz rokava gotovo potegnila kakšne banalne argumente, da o tem odloča tudi producent filma, ki sicer vanj ni vložil niti beliča, a ima solastniške pravice itn. Skratka beda.
Beda, še posebej zato, ker sem istega dne tako kot od našega sklada dobil tudi obvestilo korejske nacionalne filmske institucije KOFIC, kjer sem prijavljen na elektronske novice. V njem so mi predstavili vse korejske filme, ki jih bodo prikazali na Cannesu, mi napisali kdaj in kje bodo njihove projekcije, me povabili nanje in me na koncu povprašali, če potrebujem še kake dodatne informacije.
Ne more biti drugega, bi sklenil kak zlonamernež, kot da so novi slovenski filmi tako totalno zanič, da jih nočejo pokazati niti novinarjem. Jaz pa molčim in čakam, da pridejo na redni spored.
 |
