|
MLADOSTEN
Ko pogledamo v Dylanovih zadnjih deset let, lahko z občudovanjem ugotovimo, da ima za seboj zelo ustvarjalno obdobje. Po bolezni, pri kateri se je za las izognil srečanju z Elvisom, se je Dylan ustvarjalno prerodil. Zdaj, pri rosnih 68 letih, bolj kot kdorkoli drug iz njegove generacije uresničuje rocknrollski ideal mladosti, ki nima konca.
Dylanov letošnji studijski album Together Through Life je v marsičem zelo spomladanska, mestoma tudi poletna stvaritev. Je lahek, lebdeč in zapeljiv. Je zelo odprt in dostopen in kot takšen nosi tudi svojevrsten občutek minljivosti. Together Through Life ni tako monumentalen kot predhodnika Modern Times in Love and Theft, ki sta dajala vtis takojšnje sodobne klasike in pri katerih je bilo opaziti, da so pesmi dozorevale dalj časa. Zadnji album ni niti tako notranje dramatičen kot prelomni Time Out Of Mind, ima pa druge kvalitete, zaradi katerih predstavlja užitno, mestoma celo slastno poslušanje. Je stvaritev, ki prinaša obučtek spontanosti in pristnosti. To je nepretenciozna, svobodna plošča, ki je v primerjavi s predhodnikoma mestoma videti tudi kot nedovršena stvaritev. Together Through Life je svež, domač sadež. To je komunikativen album, ki je nastal kot plod druženja. Je plošča sodelovanj. Vse razen ene pesmi so nastale v sodelovanju z Robertom Hunterjem, ki je bil tudi tesen sodelavec Jerryja Garcie iz Grateful Dead, bistven zvočni prispevek pa sta dala kitarist in violinist Mike Campbell, dolgoletni sopotnik Toma Pettyja, in David Hidalgo iz Los Lobos, ki igra vseprisotno harmoniko in kitaro.
Če je bil Time out of Mind monodrama, Love and Theft in Modern Times pa romana, je Together Through Life zbirka pripovedi in drugih zapisov, ki jo lahko preberete oziroma poslušate na plaži ali v kafiču. Je posrečen album, ki je bil narejen in izdan s pravim občutkom za trenutek. Dylan ima zadnjih nekaj let izjemen občutek za »timing«, je vseprisoten, a nikoli ga ni preveč. Tell Tale Signs, zbirka neizdanih posnetkov in alternativnih različic pesmi, je osupnila z bogastvom idej, film Todda Haynesa I’m Not There je pred tem za lik in delo tega enkratnega umetnika zintrigiral tudi mlajše občinstvo, še pred tem pa je njegovo zgodbo povedal Martin Scorsese. Med vsemi glasbeniki njegove generacije, pa tudi mlajšimi in starejšimi, je Dylan med tistimi, ki so najbolj ustvarjalni. Dylan je preprosto kul.
Together Through Life poslušalca gladi z lepim ravnovesjem med baladnimi rockovskimi skladbami, v katerih se skriva dolgoročna vrednost novega gradiva, in lahkimi bluesovskimi pesmimi, med katerimi se Dylan in skupina zelo zabavajo.
Med bluesovskimi pesmimi najdemo uvodno Beyond Here Lies Nothin', močvirsko zveneč bluesovski shuffle, ki iz navadnih zombijevsko bluesovskih okvirjev izstopa po enkratnem raskavem vokalu in pogosti uporabi harmonike, ki se takoj uveljavi kot značilnost albuma. Pri My Wife’s Home Town je kot soavtor podpisan Willie Dixon, čigar I Just Want To Make Love To You je podlaga za Dylanovo pripoved. Jolene je zelo poskočen blues, ki se igra s klišeji, kot je denimo »Jolene, baby, I am the king and you are the queen«, ki v Dylanovi izvedbi in v pravem kontekstu zvenijo sprejemljivo. Tudi Shake Shake Mama je zelo mikaven boogie blues. Med tem bluesovskim gradivom, ki tako v dobrem kot v slabem zveni, kot da ga je skupina posnela v prvo ali v drugo izvedbo, je še zlasti opazna zadnja It’s All Good, »zydeco rock’n’roll« z ironičnim družbenopolitičnim komentarjem.
Med baladami najdemo Life is Hard, polno mandolin, lebdečo If You Ever Go to Houston, močno Forgetful Heart s sijanimi kitarskimi vložki, This Dream of You, tex-mex romanco v mestu na mističnem obmejnem območju ter I Feel A Change Comin’ On, country bluesovsko balado s priokusom sedemdesetih, kjer se ljubezensko preliva v politično in kjer še enkrat navdušujejo kitarski vložki.
Čeprav k Dylanovemu opusu ne prinaša bistvenih novih prispevkov, je Together Through Life posrečen album, katerega pesmi poslušalca lahko pristno objamejo.
 |
