|
ZGODBA O SONCU IN SENCI
Poznate zgodbo o Petru Panu, dečku, ki je znal leteti? Meni ta zgodba nikoli ni bila preveč pri srcu, vedno mi je delovala nekoliko konfuzno in v njej je bilo vsega polno, še gusarjev in krokodilov. Peter Pan je bil deček, ki so ga starši v nekem parku izgubili iz vozička, kar se mi je od nekdaj zdelo čudno in je dišalo po smrti. Potem pa je Peter Pan izgubil svojo senco. In spet se mi dozdeva, da gre za smrt, ha, biti brez sence je kot biti neživ. Mislim, da tudi Drakula nima sence.
Dovolite mi danes govoriti o senci. In napisati protest proti klimatskim napravam in drobnim drevescem s krošnjicami kot paradižnički češnjevčki, kakršna sadijo ob novodobnih vila-blokih. Brala sem, da v teh novih prenabutanih naseljih drugačna drevesa sploh ne morejo rasti, pod stavbami so namreč garaže za avtomobilske stvore in le tanka plast prsti za korenine spodobnega drevesa s krošnjo in senco. Tako na tesnih dvoriščih med skupaj stisnjenimi novimi bloki ni sence, zato ni klopc in ni starčkov, ki bi tam posedali in kakšno rekli, in ni otrok, ki bi se tam igrali. Le nizki bonsajčki, drevesa brez sence. In bloki, v katerih ljudje brez prestanka in usmiljenja nažigajo klimatske naprave.
Prejšne dni je bilo vroče, nenavadno vroče za mesec maj. Gledam vrtove ob novih gladkih modernih hišah. Pokošena trava, vse bilke enake, kot plastične so, ograja iz nizkih cipres, ob vhodu sofisticiran skalnjak in drevesce, ki se mu reče japonski javor. Nikjer spodobnega drevesa, nikjer sence, nikjer upa na naravni poletni spokoj, nikjer skrivnostnega kotička za sanjarije Zvončice. Le žgoče sonce, ki pripeka v gladko, od klime ohlajeno kremšnita hišo.
A vem za hišo, kjer je poleti ravno prav sence in pozimi veliko sonca. Za vsemi tistimi ogromnimi prikaznimi stoji, sredi velikega vrta, skrita za grmi velikanskih hortenzij in senčena z visokimi košatimi drevesi, ki jim ne vem imena. Vrt obdaja lesena ograja, ob njej rastejo robidnice in ribez, ob vratih pa gizdava trepetava breza. Trava je visoka in vem, da je ne bodo pokosili, dokler lilasto cvetijo blesteči grintavci in se na njej belijo ivanjščice. Za hišo rastejo jelke in smreke in v kotu košat bezgov grm. Z vrta zadiši po španskem bezgu, za ta opojni vonj takoj zamenjam katerikoli obriti nobel novodobni vrt s slovenskega podeželja. Hišo obrašča bršljan, da je sveža kot studenčnica. In mah je na stopnicah in zelene polkne, obljuba sence in hladu v notranjosti. To je hiša za tiste, ki še znajo in utegnejo razmišljati o med spominčicami izgubljeni senci Petra Pana. Moja sanjska senčna hiša.
Sama živim v starem bloku. Na dvoriščni strani rastejo breze in hrast, ki so jih posadili pred sedemdesetimi leti, ko so še sadili spodobna drevesa. Lani so nam posekali najvišje drevo, častitljivi sivkasti topol. Tako visok je bil in tako mogočen, da so njegove veje segale do okna naše podstrešne spalnice v petem nadstropju. Žalovali smo za njim in še zdaj se spomnimo nanj, pa čeprav prav udobno in sveže sedimo na klopcah v globoki senci dreves našega dvorišča. Staro dobro dvorišče. A brž ko stopim iz njegovega zavetja, pomislim na pravilo sonca in sence: ko je naša senca krajša od telesa, se umaknemo s sonca. Hej, Peter Pan, si že našel svojo senco?
 |
