|
KNJIGE VS. FILMI V SLOVENIJI 1989–2009
Pred dnevi smo letošnje kresnikove nominirance na ljubljanskem Rožniku fotografirali za naslovnico Bukle in z Dragom Jančarjem sva se zapletla v krajši pogovor. Vprašal me je, kako gre kaj z najnovejšimi slovenskimi filmi in ko sem mu postregel s podatki, da so zadnji trije (Za vedno, Prehod in Lajf) po vsej Sloveniji pritegnili zgolj po okrog tisoč gledalcev, je, glede na to, da je pred leti kot dramaturg služboval tudi na Vibi, začudeno odvrnil, da je pa to še precej manj kot njegove gledališke predstave.
Kar me vrne nazaj kaki dve desetletji, v čas pred osamosvojitev Slovenije in v obdobje, ko sta bili kulturni dejavnosti, v katerih sedaj delujem že več kot desetletje, torej založništvo in kinematografija, z odloki takratnih vlad vrženi na trg in spuščeni v postopke privatizacije. Kaj se je od takrat zgodilo z vsako od njiju?
Založništvo
V tistih časih so bile na Slovenskem tri velike knjižne založbe, nekje pet do sedem srednjih in za dober ducat manjših. Kar nekaj jih je imelo v svoji strukturi tudi knjigarne, denimo DZS, Cankarjeva založba, Obzorja itn., subvencije so prihajale prek Kulturne skupnosti Slovenije, izdajalo se je dobrih dva tisoč naslovov na leto, izposoja v knjižnicah pa je bila na letnem nivoju nekje sedem milijonov enot. S privatizacijo je večina založb v naslednjih desetih ali petnajstih letih propadla, sploh manjše in srednje (celo založba Obzorja, ki je bila na Štajerskem zelo pomembna in velika). Tudi pri velikem trojčku je prišlo do precejšnjih sprememb, saj je DZS izstopila iz klasičnega knjižnega založništva (ostala pa v učbeniškem segmentu), svoje knjigarne počasi pretopila v prodajalne drugega blaga s knjigo kot postranskim artiklom, Cankarjeva je tudi zaradi slabega poslovnega vodenja počasi popustila v svoji formi, tako da je bila dolgoročno edina rešitev za njen obstoj pripojitev h kaki obstoječi založbi, Mladinska knjiga pa je postala žepna multinacionalka, ki je močno prisotna na trgih bivše Jugoslavije. Seveda so se rodile nove založbe, nekatere vztrajajo že več kot dve desetletji (denimo Didakta), nekatere so prišle do zavidljive velikosti (Učila, Rokus, Družina) ter dopadljivega in kakovostnega knjižnega programa (Modrijan, Sanje), spet druge so uspele povezovati različne nacionalne in parcialne interese (Študentska založba) ali pa samostojno in tako rekoč brez podpor plujejo s specifičnim programom in lastnimi knjigarnami (Vale Novak). Število v Sloveniji izdanih knjižnih naslovov se je v tem času povečalo na skoraj pet tisoč (torej za dvainpolkrat), izposoja v splošnih knjižnicah je skočila na 24 milijonov (torej za triinpolkrat), število subvencioniranih naslovov se je približalo številki štiristo, literarne nagrade pa se množijo še naprej. Seveda ni vse tako lepo kot je videti. Na trgu se odvijajo različne poslovne igre, knjige neprofitnih založb vse težje najdejo mesto na knjižnih policah, država neprofitnežem financira predvsem produkcijo knjig, poslovodske stroške pa le v manjši meri itn., a vseeno govorimo o dehteči kulturno-gospodarski panogi, ki jo je veselje gledati in se vsak dan čuditi novim knjigam, ki prihajajo iz založniških hiš. Založništvo je lahko torej zadovoljno s tem, kar je naredilo, seveda pa se tu ne sme ustaviti, saj se mora že v bližnjih prihodnosti spopasti z novimi izzivi, denimo e-knjigami, ohranjanjem zahtevnejših knjig itn.
Kinematografija
Ko je Viba svoje zaposlene na prelomu devetdesetih s knjižico poslala domov in s tem razfomirala edino resno slovensko filmsko institucijo in produkcijsko enoto (zamislite si, da bi podobno storili tudi z gledališči), je takratna vlada zabila prvi žebelj v krsto slovenskega filma, ki mu tudi z ustanovitvijo Filmskega sklada štiri leta pozneje ni mogla več kaj dosti pomagati. Po nekaj letih slovenske filmske pomladi na prelomu tisočletja, ko sta digitalizacija in entuziazem slovenskemu filmu dala krila (V leru, Jebiga, Zadnja večerja, Porno film, Šelestenje, Kruh in mleko, Kajmak in marmelada, Pod njenim oknom), je slovenska kinematografija sedaj ob redkih utrinkih nekaterih talentov, ki presežejo prostor, že nekaj časa zgolj prostor prepira, pesimizma in brezupa. Če se je predvajalski sektor uspel prestrukturirati (veliko starih podjetij je ob tem propadlo) in sta sedaj na tem področju prisotna dva močna igralca (Kolosej in Planet Tuš) ter so distributerji uspeli najti svoj prostor pod soncem (tudi na tem področju je v zadnjih letih kar nekaj negativnih sprememb, predvsem pri t. i. neodvisnih distributerjih), je produkcijski segment zaplul v popolno odsotnost podjetništva in popolno odvisnost od državnih sredstev ter se, ob vanj v zadnjih dvajsetih letih vloženih državnih sredstvih, v globalnem smislu ni uspel dovolj konsolidirati, da bi na slovenski filmski pokrajini obstajala filmska podjetja, ki bi ob vseh evropskih skladih in denarju, ki ga za film namenja svet od Hollywooda naprej, znala in uspela narediti filme brez obilnih domačih finančnih državnih injekcij. Tudi novi studio Viba je le bleda senca starih časov mednarodnih koprodukcij. Trendi na tem področju so vse slabši in slabši, Filmski sklad je v permanentni sanaciji, predvideni proračuni novih slovenskih filmov se že gibljejo proti dvema milijonoma evrov (v zadnjih dvanajstih letih so poskočili za štirikrat), hkrati pa je ta denar pogosto prav nesramno privatiziran za lastne interese in osebno samopromocijo nekaterih posameznikov. Še pri edini filmski nagradi so težave, prepiranja, blokade, zamere itn., preden končno uspejo izbrati nagrajenca izmed par nominiranih. Kinematografija ima tako pred seboj velik izziv, da v prihodnjem desetletju vsaj približno stopi na pot, po kateri že dolgo časa hodi založništvo.
Seveda pa je to povezano z mnogimi strukturnimi spremembami, o katerih bomo spregovorili prihodnjič.
 |
