|
SLOVENSKA KULTURNA POLITIKA NA RAZPOTJU (TRETJI DEL)
Ključno vprašanje, na katerega bo morala odgovoriti aktualna kulturna politika v pogojih svetovne in s tem tudi slovenske gospodarske in finančne krize je, ali bo začela z učinkovito modernizacijo javnega kulturnega sektorja ali pa dopustila, da bo vse ostalo pri starem. Modernizacija bi bila namreč boleč in s trnjem posut proces. Veliko bi bilo konfliktov z institucijami, še bolj s posamezniki v njih in še posebej z nekaterimi privilegiranimi umetniki. Zahtevala bi veliko strokovnega dela, znanja ter polni angažma slehernega zaposlenega na ministrstvih in občinskih kulturnih načelništvih. In seveda v kulturnih zavodih, katerih večina uživa milo in razumevajočo tranzicijsko kulturno politiko. Zahtevala bi tudi velik napor in strokovnost predsednikov in članov svetov javnih kulturnih zavodov. Gotovo se ne bo mogoče izogniti tudi političnim konfliktom; že rahel poizkus kritične presoje uresničevanja strategije RTV hiše v Državnem zboru je pokazal, da so okopi čvrsti in da marsikje desnica ne bo popustila levici in levica ne desnici. »Svete krave«, ki so v tranzicijski kulturni politiki nedotakljive, se bodo morale ukloniti kritični presoji, strokovnim argumentom, finančni disciplini, pravnemu redu in priznati neizprosno legitimnost javnega nadzora nad svojim delom. Ali pa bodo morda »zmagale« in vse bo spet teklo po ustaljenih vzorcih obnašanja.
Modernizacija javnega sektorja bo v politiki in menedžmentih javnih zavodov zahtevala hrabre ljudi, ki se ne bodo ustrašili nasprotovanj. Problem modernizacije namreč ni in ne bo zgolj v utrditvi položaja, ugleda in ne nazadnje odgovornosti menedžmenta, torej v vsestranski posodobitvi vodenja javnih zavodov, pač pa tudi v tem, da bo na tej poti potrebno odpraviti številne privilegije, toleriranje nedela, zaslužkarstvo in neizpolnjevanje elementarnih dolžnosti in odgovornosti.
Razmere na področju javnega sektorja so precej različne. Medtem ko si vrsta javnih kulturnih zavodov pospešeno prizadeva modernizirati svojo podobo v stroki in v javnosti, so na drugi strani zavodi, ki nimajo niti preglednega umetniškega vodenja, kaj šele preostalega vodenja, ki predstavlja podlago modernizacije nasploh. V kakšnem od njih je vsesplošna kriza tako globoka, da bi ga bilo smotrno čez noč ukiniti in ga nato v doglednem času ponovno ustanoviti na povsem novih vodstvenih, organizacijskih in kadrovskih temeljih. Krepko je treba preveriti zlasti njihovo vodenje in v tem okviru premisliti, kakšen model vodenja bi bil najustreznejši. Uveljavitev preglednega dualizma med umetniškim in menedžerskim vodenjem zavodov mora biti osrednja tema iskanja najboljših rešitev. Tam, kjer se bo izkazalo, če se bo, da je združitev umetniškega in menedžerskega vodenja še smiselna, bo treba uveljaviti prepoved umetniškega delovanja izbranega vodilnega človeka zunaj javnega zavoda. Direktor in umetniški direktor nekega gledališča ne sme režirati, igrati ali biti dramaturg v drugem gledališču, ker je to skregano s poslovno etiko. Režiser pa ne bi smel več režirati v drugem gledališču, če je polno zaposlen v konkretnem gledališču oz. če hoče biti še naprej zaposlen v tem gledališču. Javni gledališki zavod ne bi smel angažirati nobenega režiserja, ki ima v tekočem letu v drugih gledališčih že dogovorjene tri režije (vse financirane iz javnih sredstev). Profesorjem, ki poučujejo na AGRFT, sme biti dovoljeno le toliko režij v gledališčih, da ne bo ogrožen načrtovan redni pouk predavanj in vaj na AGRFT. Podobno je treba uveljaviti tudi za zaposlene dramaturge ali igralce: če ne dosegajo uveljavljenih norm glede števila nastopov v gledališču, kjer so zaposleni, in če zaradi svojega umetniškega razvoja želijo nastopati v drugih gledaliških projektih, bi morali en del zaslužka odstopiti matičnemu gledališču za njegove stroške dela oz. v drugem gledališču nastopati za plačo z določenim dodatkom. Zaposlene igralce, operne pevce, baletnike in glasbenike, ki jih zaradi umetniških razlogov ni mogoče angažirati v glavnem umetniškem programu, bi morali usposobiti za opravljanje drugih del in opravil, denimo v kulturno vzgojnem programu zavoda ali na področju promocije programa. Sedanje ravnanje, ko za nič ali zelo majhno število nastopov v matični hiši prejema lepo število umetnikov polne plače, je nedopustno in krivično do tistih, ki so prezasedeni. Umetnik, ki dobi v enem letu več kot 40.000 € bruto plače, pa mu zanjo celo leto niti enkrat ni treba stopiti na oder, ni osamljen primer: številni umetniki za nekaj nastopov v letu prav tako prejemajo polne plače. Zato seveda ne bi smeli kriviti umetnikov, pač pa nesposobna vodstva, ki ne znajo uravnavati programa glede na razpoložljive kadrovske vire ali pa vodijo zgrešeno politiko zaposlovanja. Modernizacija naj bo tudi priložnost za iskanje primernejših rešitev zaposlovanja gledaliških in glasbenih umetnikov, kot jih poznamo danes. Zlasti mladih, ki se po šolanju vse prevečkrat znajdejo pred zaprtimi vrati.
Radikalna in hkrati racionalna bo morala biti modernizacija na celotnem muzejskem področju in v zavodih s področja varovanja kulturne dediščine, saj so marsikje obsegi dela zaposlenih daleč pod evropskimi povprečji.
Modernizacija bo nadalje morala prevetriti lani uveljavljeni plačni sistem, ki je zločin nad umetnostjo, saj ga ne zanimajo umetniški ali drugi relevantni rezultati javnih zavodov, pač pa zaposleni, ne glede na to, ali delajo dobro ali slabo, ali kot celota dosegajo odlične rezultate pri uresničevanju programa, imajo obisk ali ne, ustvarjajo lastne prihodke ali ne.
Modernizacija ne bo mogla obiti financiranja javnih zavodov z javnimi sredstvi. Zdaj je tako, da vsi javni zavodi na spisku države ali lokalnih skupnosti dobijo vsako leto bolj ali manj pričakovani prihodek, ne glede na dosežene rezultate v preteklem letu in ne glede na načrte. Priti morajo časi, ko bo kakšen zavod kakšno leto nenadoma dobil pol manj pričakovanih sredstev, kakšen pa dvakrat več, da bo lahko delal še boljši program. Kje pa piše, da morajo vsi zaposleni v javnih zavodih, ne glede na rezultate, vsak mesec, vsako leto in vsa desetletja nazaj in naprej prejemati polne plače? Kako resno se misli ministrstvo lotiti modernizacije javnega sektorja, se bo pokazalo zelo hitro pri letošnji dokončni razdelitvi denarja: ta bo selektivna – glede na uspešnost javnih zavodov, ali pa spet linearna, kar bi bila popolna katastrofa.
 |
