|
POMLAD V MESTU
Ko v mestu zacvetijo divji kostanji, se začne najlepši del leta. Vsako leto ga čakam in vedno prehitro mine. Nastopi tiho in hipoma, ko v prvih dneh maja v svet sramežljivo pokukajo beli in bledo rožnati cvetovi na mogočnih drevesih, odetih v nešteto zelenih listov. Če se mesto do takrat še ni prebudilo iz sanjave otopelosti, potem cvetoča pomlad, ki dehti in diši, poskrbi, da še rahlo bledih lic in krmežljavih pogledov stopimo na ulico. Počasi se ulice polnijo, vrvež na njih postaja vse glasnejši in živahnejši.
Ko nastopi zame najlepši mesec v letu, mesec junij, ki so mu v starih časih nadeli prelepo ime rožnik, se vse okrog mene obarva in oživi. Sprehajam se po mestu, ki mu rada rečem moje mesto, ga opazujem in uživam ob tem, kar vidim. Tako je kot v tisti pesmi, ki jo nehote zaslišim v svoji glavi in jo je Louis Armstrong nekoč davno, z neverjetno nežnostjo in svojim značilnim raskavim glasom prepeval in mi še danes vedno znova izvabi nasmešek na usta. Pomislim, nebo nad mano je modro, oblaki so beli in svet je čudovit. Znanci se pozdravljajo, zaljubljenci se drže za roke, otroci tekajo po nabrežju. Mize v lokalih, ki se vrstijo ob reki, so polne. Ljudje v njih se zapletajo v živahne, lahkotne in včasih celo strastne pogovore. S kakšne še posebej polne mize, ki se še dolgo ne bo spraznila, se zasliši glasen smeh, trkanje kozarcev, glasen vzklik. Mimo se sprehajajo dekleta, ki so lepa, kot so lepa dekleta, katerih lepota od nekdaj slovi in jih je pesnik že daleč, daleč nazaj opeval. Dekleta so na povabilo toplih sončnih žarkov in v čast mesecu, ki nosi najlepše ime, nadela rožnate obleke. Veter, ki je, ne vem od kod in ne vem kdaj, priletel v naše kraje, jim dviga krila in kuštra lase. Dekleta se smejijo, ker vedo, da privlačijo poglede in mešajo misli. Zvoki se prepletajo, glasbeniki na ulici igrajo vsak svojo glasbo, vsak svojo zgodbo, vsak svojo pesem za cekin. Tam na mostu me zapelje saksofon, prisluhnem mu. Podarila bi mu poljub, a ker to pač ne gre, vržem nekaj drobiža v klobuk.
To je tudi čas, ko se povsod nekaj dogaja, postavljeni so odri, vrstijo se festivali. Z rockerji sem že doživela krst letošnje sezone koncertov. Večer glasbe, ki sem jo poslušala še kot najstnica in danes ob njej z istim žarom in zanosom kričim, plešem in valovim z množico, ki je prav tako kot jaz v nekem posebnem stanju navdušenja, že skoraj vzhičenosti. Čakam še festival, ki bo na ulice pripeljal mojstre pantomime, vragolij, akrobacij, bruhalce ognja in šaljivce prve kategorije, ki bodo s svojimi šalami nasmejali mlado in staro. Od nekdaj občudujem poulično gledališče in prav vedno, ko pride v mesto, se drenjam med občinstvom. Malo me je strah in malo si želim, da bi me kdo poškropil z vodo, mi morda vrgel torto v obraz ali me uporabil kot pomočnika pri kakšni čarovniji ali nenavadni točki, kjer po možnosti na glas prepevaš, ob tem pa rdiš in se neustavljivo smejiš. Ni besed, kako zelo privlačna se mi zdi ta oblika gledališča, in to prav zaradi njegovih posebnih lastnosti, predvsem humorja in nepredvidljivosti. Nikoli še nisem bila del česa podobnega. Upam pa, da kdaj bom. Za zdaj samo gledam s široko odprtimi očmi, včasih tudi usti, in trepetam od veselja.
Ljubim pomlad v mestu in čeprav si želim, da bi trajala večno, se takrat enkrat, ko odcvetijo lipe, konča. Ko se razgubi njihov omamni vonj, se začne poletje, takrat mesto zapustim in ga za nekaj časa prepustim drugim. Letos so lipe komaj zacvetele, še je čas za veselje, ples, pesem, gledališče na ulici in rajanje pod milim nebom, v mestu, katerega ime zveni podobno kot beseda ljubljena, in to, mislim, ni naključje.
 |
