DRŽAVLJAN KANE
 


Samo Rugelj
PRAVA
...

1. Obuti maček
2. Alvin in veverički 3
3. Podzemlje: Prebujenje
4. Pisma Sv. Nikolaju
5. Parada

1. The Grey
2. Podzemlje: Prebujenje
3. One for the Money
4. Red Tails
5. Samomorilec

2012 (c) UMco  
studio meditas  


URBANA DŽUNGLA
Terens Štader

FRANCOZ

Diskografska zapuščina Iggyja Popa zadnjih petnajst let, kar je objavil album American Caesar, pušča jasen vtis avtorske povprečnosti. Albumi Naughty Little Doggie, Beat 'Em Up in Skull Ring so bili prazne stvaritve brez navdiha, na katerih je Iggy razširjal mit o Iggyju in se je zaman trudil, da bi bil bolj rockovski od samega Iggyja. Ti albumi so refleksno narejene stvaritve, kjer se pusta besedila v pripovedni obliki ednine tepejo z bolj ali manj votlo zvenečimi riffi, ki oponašajo svetle trenutke glasbene kariere glasbenika, ki ga upravičeno obravnavamo kot botra punka in, širše, modernega rock'n'rolla. To so albumi, katerih edini pravi namen je bil ohranjati avtorsko aktivnost in ustvarjati podlago za koncertno aktivnost, pri kateri Iggy skorajda nikoli ni znižal svojih visokih standardov, pa čeprav je bilo tudi pri tem opaziti obdobje zmanjšanega navidha. Potem ko je na vso srečo z bratoma Asheton znova sestavil The Stooges in z njimi podoživel svojo mladost, premagal stare demone in okusil sladko maščevanje ter s tem pridobil nekaj nove vitalnosti, se je Iggy ob misli na novi solistični album znova znašel tako rekoč na istem mestu kot sredi sedemdesetih, ko so The Stooges razpadli.
Kam iti po The Stooges, ki so ultimativni kitarski rock bend, katero pot ubrati, ko kitare na albumu ne igra Ron Asheton, legendarni rockovski kitarist? Logična, samoumevna in spontana kreativna rešitev je oddaljiti se rocka kot forme. V zadnjih petnajstih ali šestnajstih letih je Iggy poskusil iti stran od rocka z albumom Avenue B, zbirko pesmi, ki so večinoma podane v »spoken word« obliki, pri katerih ga spremlja neojazz trio Martin, Medeski in Wood, na kateri pa je, paradoksalno, najbolj konkretna in zapomljiva pesem odličen rock funk Corruption, kar dovolj pove o izvedbi in uresničitvi takratne ideje ne-rockovskega albuma.
Izhodišče za album Preliminaires naj bi bil roman ­Michela ­Houellebecqa Možnost otoka – oziroma povabilo režiserke Marjane Satrapi, da napiše glasbo za njen novi film. Ta francoski tvist že sam po sebi odpira novi prostor, ki Popu, svetovljanu, ustreza in ugaja.
Francoski vpliv je Iggyja pripeljal do Sergea Gainsbourga, čigar avtorski slog, tako kot pevsko pripovedne manire Leonarda Cohena, je vseprisoten na tem malem, prijetnem albumu, narejenem za kavarnice. Razpoloženje albuma gradijo temne baladne pesmi.
Album odpira Les feuilles mortes, ambientalna balada, ki se naslanja na dediščino Sergea Gainsbourga, nadaljuje se v krhko in mračno I Want to go to the Beach, ki se počasi zlaga. Še ena skladba, ki zveni, kot da prihaja iz Gainsbourovega albuma Balade de Melody Nelson, je Spanish Coast, ki se ponaša z bogatim aranžmajem. Pri skladbi How Insensitive se Iggy Pop vrača v čas, ko je albume ustvarjal z Davidom Bowiejem, tudi pesem Party Time je blizu temu slogu, z zvokom sintetizatorjev, ki sodijo njegove zgodnje albume. A Machine for Loving je počasen »spoken word«, z nekaj tex mex kitarami. Poleg baladnega, kvazišansonjerskega, kontemplativnega sloga na albumu najdemo dve bluesovski pesmi. Pri King of the Dogs, s katero je vzel glasbo Louisa Armstronga, Iggy spremlja bend, ki igra v slogu pihalnih orkestrov New Orleansa. To je veselo, brezskrbno razpoloženje, v katero ga je pred leti spravil že Bregović, le da je šlo za balkanski pihalni cirkus, ne pa ameriški. Druga bluesovska pesem pa je He’s Dead/She’s Alive, pri kateri Iggy lepo igra kitaro v surovem fat possum, mississippi slogu. In vendar brez rocka ne gre. Sais Que Tu Sais je prehodna pesem z močnim, ponavljajočim se rockovskim ritmom basa in bobna. Še ena predvidljvo mračna, pop rock pesem je Nice to be Dead, ki zveni, kot da prihaja iz obdobja solidnih solističnih albumov Blah Blah Blah in Brick by Brick.
Préliminaires je album, ki je dober v primerjavi z Iggyjevim standardom zadnjih petnajstih let, ne prinaša pa nič novega v zvočno okolje. Album tako ni niti pomemben niti velik glasbeni dogodek za letošnjo diskografsko bero in tudi ni pomemben prispevek veterana k modernemu glasbenem okolju, je pa stvaritev, ki Iggyju odpira drugačne možnosti v prihodnosti.

Dobrodošla osvežitev za Iggyja.










Kako vam je všeč nova grafično-vsebinska podoba naše tiskane revije?


Kakšna nova podoba?
Prejšnja mi je bila bolj všeč.
Ne opazim bistvenega premika na bolje ali slabše.
Nova podoba mi je bolj všeč.
Premik na bolje, a želim si še več sprememb.