|
ZEPPELIN
Ideja o skupini The Dead Weather je nastala, ko je pevka Allison Mosshart, znana iz dua The Kills, ki so jih, mimogrede, pred kratkim tržno uspešno prekopirali The Ting Tings, začela peti z druščino The Raconteurs. Nastala je kemična reakcija, ki jo je Jack White, sicer znan kot kitarist in pevec The White Stripes, izjemno nadarjeni vsestranski glasbenik, ki ga lahko mirno uvrstimo med najpomembnejše avtorje rock’n’roll generacije 2000, želel razviti v nekaj več. Sopotnika pri The Dead Weather sta postala Jack Lawrence, basist iz Greenhornes in The Racontuers ter Dean Fertita, kitarist iz Queens of the Stone Age. The Dead Weather so tako ob The Raconteurs postali drugi stranski oziroma vzporedni projekt moža iz The White Stripes, ki pa tokrat ni osrednja osebnost skupine. Glavno vlogo, tako avtorsko kot izvajalsko, ima pevka Allison Mosshart. Zato, da se mu stvari v življenju ne bi ponavljale, se je White tokrat postavil v vlogo bobnarja ter občasnega pevca in kitarista, s čimer je prepustil osrednji del odra Allison. Tudi pri pisanju pesmi se je White nekoliko umaknil v ozadje, kar je še ena lastnost, po kateri si The Dead Weather želijo biti drugačni od drugih Whitovih zasedb. Tri skladbe – Hang You From the Heavens ter 60 Feet Tall in Will There Be Enough Water, slednji sta celo nosilni pesmi albuma, podpisujeta Fertita in Mosshart. Eno pesem – So Far From Your Weapon pa podpisuje sama Mosshart. Avtorski pečat cele skupine nosijo tri skladbe – Treat Me Like Your Mother, Bone House in instrumental 3 Birds. White ima več udeležbe pri skladbah Rocking Horse in No Hassle Night, ki ju je napisal skupaj z Allison, le pesem I Cut Like A Buffalo je čisto njegova. Gradivo zaključuje priredba Dylanove New Pony.
Album Horehound odpira 60 Feet Tall, kozmičen in orgazmičen blues z bobnom, ki utripa v slogu Led Zeppelin in ki ga tresejo izbruhi kitar, v katerih se Allison nemudoma uveljavi kot osrednja figura albuma. Tudi naslednja pesem Hang You From The Heavens prinaša nevihto kitar in potres tolkal, na katerih se važi še fuzzirana, jezna kitara, ki odpira pot nasikanemu vokalu. I Cut Like A Buffalo je izprijen reggae, ki ga poje White in ki ga krasijo baročni »seventies« aranžmaji. So Far From Your Weapon, počasna, zapeljiva, erotična, nas vrne na začetek v bluesovsko strast. Fantje s spremljevalnimi vokali spodbujajo pevko, ki tudi tokrat vso luč vleče nase. Treat Me Like Your Mother zveni kot skladba, ki bi jo lahko izvajali The Raconteurs. To je progresivni rock s kaloričnimi riffi, ki so podlaga mračnemu prepiru med Mosshartovo in Whiteom. Rocking Horse lebdi v psihadeličnih »sixties« vibracijah, na katerih se razvije fin duet med Mosshartovo in Whitom. New Pony je napumpana, surova verzija Dylanove pesmi, Bone House je prva šibka točka albuma, zvočno in vokalno igračkanje brez sleherne vsebine, instrumental 3 Birds preseneti z lepo basovsko linijo in »sixties italian jazz« slogom, No Hassle Tonight pa je druga šibka točka albuma in ni nič drugega kot novodobna zvočna tortura. Sklepna Will There Be Enough Water je višek plošče. V intimnem country bluesu, še enem duetu med Allison in Jackom, The Dead Weather razkažejo razkošen talent. Allison in fantje so album Horehound skuhali hitro kot gosto, hudo pekočo juho. Deluje pa, kot da jim je ostalo še nekaj neuresničenih idej.
Pa še to: Po dolgih letih napovedi bo v petek, 28. avgusta, končno začel delovati Kino Šiška kot prostor urbane kulture, kot obljubljena dvorana za koncerte srednje velikosti, kot prostor, ki bo dom alternativne dediščine Ljubljane in platforma njene potencialne svobodoumne, napredne prihodnosti. Vez z opevano preteklostjo bodo v Kinu Šiška naredili že uvodoma s koncertom Pankrtov na dan odprtja. Tri tedne zatem, v petek, 18. septembra, bo Laibach preizkusil multimedijski potencial prenovljene dvorane in njenega osrednjega prizorišča Katedrale, in sicer v paru z Juno Reactor, glasbenim in vizualnim projektom britanskega umetnika Bena Watkinsa. Dan zatem, v soboto, 19. septembra, pa bo Jon Spencer, bolj poznan kot vodja The Blues Explosion, igral rockabilly blues z The Heavy Trash, pri kateri na drugi kitari kraljuje Matt Verta-Ray, znan najprej iz Speedball Baby.
O rock'n'rollu v kinu pa več prihodnjič (Tarantinov izbor glasbe v njegovih filmih je vedno interesanten – tako je tudi v Neslavnih barabah.) Vse poti pač vodijo v kino.
 |
