|
SLOVENSKI FILM: OSEMNAJST LET NESAMOSTOJNOSTI
Pred nami je 12. Festival slovenskega filma. Pokazali bodo štiri nove celovečerne igrane filme, med njimi Slovenko, ki jo predstavljamo tudi v tokratni številki naše revije, saj hkrati prihaja na reden kinematografski spored, potem nekaj televizijske filmske produkcije, ki je nastala v zadnjem letu, in (v celovečernem smislu) še kak film, ki smo ga letos že videli tudi v kinu ali na televiziji. Štirje režiserji novitet bodo dobili zasluženo pozornost, mediji bodo skakali okoli njih in jih spraševali vse v zvezi z njihovimi filmi: od kje ideja, zakaj taka zgodba, kakšen je njihov pristop, kaj ti filmi pomenijo v primerjavi z njihovimi prejšnjimi deli itn. Po treh dneh bo vsak odšel na svoj konec, režiserji pa bodo na državne stroške odpotovali na festivale po svetu predstavljat svoje nove državno financirane proizvode. Pošteno? Seveda, sploh iz ptičje perspektive in s stališča državnih statistik, ki bodo spet zapisale toliko in toliko domačih celovečernih izdelkov, pa tudi s stališča državne administracije, ki bo lahko vknjižila uresničitev svojih planov. Vse bo lepo popredalčkano in zglancano ter nared za leto 2010 in nov krog na isto vižo.
A seveda bo še zmeraj vse narobe. Pred osemnajstimi leti se je Slovenija osamosvojila v lastno državo. Se je s tem osamosvojil tudi slovenski film? Seveda ne. Po finance za film se, razen izjemoma, še vedno lahko hodi zgolj na dva naslova: na Filmski sklad in TV Slovenija. Kar je tako rekoč enako kot pred državno osamosvojitvijo. Osamosvojitev Slovenije same produkcije filmov torej ni osvobodila. Čeprav je vrgla na trg tako prikazovalce filmov kot filmske distributerje, je produkcijo trdno zadržala v državni domeni, v objemu zapletenih državnih predpisov in navzkrižne kontrole različnih ravni paradržavnega Filmskega sklada, ki lahko vsak projekt zablokirajo ali pa spravijo skozi, kakršni so pač razpoloženje, kulturno politični moment in rezultanta sil v vse komisije in nadzorne svete vpletenih členov v danem trenutku. Rezultat je kompromis, ponavadi precej drugačen od individualnih želja vseh vpletenih odločevalcev, a hkrati umetnost mogočega, ponujenega in sprejetega. Recimo zgolj v razmislek, kako zgodba odločanja o filmih poteka na slovenskem Filmskem skladu: sklad odprto razpiše financiranje celovečernih projektov, ti se prijavijo, potem projekti romajo k programski komisiji, ki projekte oceni, potem gredo k produkcijski komisiji, ki jih oceni še iz te perspektive, potem gre vse skupaj nazaj k direktorju, ki lahko ocene komisij podpre ali pa tudi spremeni, potem program potrjuje nadzorni svet, ki spet lahko spremeni oceno direktorja oziroma komisij, na koncu pa odobreni in sprejeti program sklada potrdi še slovenska vlada, ki lahko formalno spet spremeni dosedanji potek. Tisto, kar potrdi prvi, lahko drugi zablokira, in tisto, kar zablokira drugi, lahko nekdo tretji spet odblokira.
V teh uvodnikih nimam navade pozitivno citirati izjav oblasti, saj bi to pomenilo, da mehčam svojo kritično držo. Pred nekaj leti me je nekoliko bolj pozitivna ocena nekaterih potez tedanjih šefov filmske politike v očeh nekaterih producentov/režiserjev (Staragara & co.) takoj razglasila za oportunista. A bom nekaj podobnega tvegal tudi tokrat. Kulturna ministrica gospa Majda Širca je v nedavnem intervjuju povedala, da se ji za slovensko filmsko področje zdi najbolje to, kar se je zgodilo v Izraelu, da torej vse skupaj prevzame en človek, ki drži vse niti v svojih rokah in slovenski film (spet) popelje strmo navzgor. Ne bi se mogel bolj strinjati z njo, saj je podobno uspešno logiko pred leti dokazal tudi Danski filmski inštitut, ki je s sposobnim ustanovitvenim direktorjem meteorsko vzletel in v višave ponesel tudi dansko filmsko produkcijo.
K vsemu temu pa mora pomemben kos dodati še decentralizacija filmske produkcije, ki lahko tudi drugim dejavnikom na slovenskem trgu omogoča proizvodnjo filmov. Zgolj sinergija kompetentnega odločevalca s polnimi pooblastili v osrednji slovenski filmski instituciji v kombinaciji z opazno konkurenco zasebne iniciative, ki je slovenskemu filmu z entuziastično gverilskim pristopom v zadnjem desetletju dala številne ključne naslove, lahko slovenski filmski trg dinamizira v povsem novo kakovost in iz letargije zbudi tudi tiste, ki so čez slovenski film že zdavnaj naredili križ. Do decentralizacije pa lahko pride zgolj na en način: z vpeljavo davčne olajšave za vlaganje v film, ki lahko v zasebno iniciativo injicira prepotrebni kapital in mu omogoči, da se ta z uresničitvijo filmskih projektov ukvarja v okviru svojega osnovnega dela, ne pa zgolj kot kreativni presežek ob njem. Ne smemo namreč, da po osamosvojitvi porojeni in od države neodvisni zasebni kulturni sektor za zdaj niti približno ne more konkurirati javnemu, saj mora privatni sektor garati, da najprej zasluži za plače in osnovno delovanje, potem mora ustvarjati produkte, ki se lahko tržno pokrijejo, kar jim sploh omogoča srednjeročno delovanje, zatem se jih meri z istimi umetniško produkcijskimi vatli kot projekte, ki so proračunsko financirani, na koncu pa se jih še medijsko diskriminira, ker so pač zasebna iniciativa, in ne javni institucionalni kulturni ter s tem že po definiciji pozornosti in upoštevanja vreden sektor.
Žalostno, toda resnično: do osamosvojitve slovenskega filma vodi samo približno taka pot.
 |
