|
MASIVNI
Izidi albumov velikih glasbenikov so dogodki sami po sebi. V zadnjih nekaj tednih smo imeli nekaj tovrstnih novosti. Denimo novi Nick Cave & The Bad Seeds, Lou Reed, Ry Cooder, Massive Attack in prvi album Zwan, nove skupine Billyja Corgana, še nedavno vodje Smashing Pumpkins. Cavova mednarodna zasedba je po dolgem času posnela album v izhodiščni Avstraliji in ga je naredila hitreje, kot je pri tej bandi v navadi. Album Nocturama prinaša znan in lepo zaokrožen spekter glasbenih, emocionalnih in psiholoških obsesij avtorja in obenem odpira novo fazo v življenju skupine. Bend si je zdaj, kot mi je nazadnje v Ljubljani povedal zanesljivi in stabilni Mick Harvey, odločil hitreje in pogosteje snemati. Mala malica za skupino, ki je znotraj fenomenalno uglašena. S kakšno lahkoto gruvajo v prvem singlu Bring It On, kako so lahko strupeni, je slišati v Dead Man In My Bed, medtem ko zaključna, osupljiva, nora, »brithdaypartyjevska« Babe, I’m On Fire kaže na moč skupine, ki deluje neusahljiva. The Bad Seeds bodo okupirali domišljijo glasbenih ljubiteljev še nekaj časa. Pa še videospot za Bring It On, ki je trash parodija na trash videospote hip hop glasbenikov, seksualno dokaj ekspliciten košček filma, z gostom Chrisom Baileyjem, slovitim pevcem avstralske punk znamenitosti The Saints, ki s svojim videzom prinaša čezmerno opolzkost že tako opolzki, sluzasti, a vendarle sila zabavni formi. Glasbena pot Nick Cava je primerljiva s tisto Loua Reeda. Začetki v zelo vplivni, samosvoji skupini, potem dramatičen zagon solistične kariere, nato kultni status, ki ga s časom dogradi priznanje establišmenta. Album The Raven je nastal na pobudo gledališkega režiserja Roberta Wilsona, ki je Reedu naročil, naj adaptira pisanje Edgarja Allana Poeja za igro Poe-Try. Na The Raven so zbrane pesmi, ki jih je Reed napisal za to priložnost, odštekane verzije njegovih standardov, kot sta The Bed in Perfect Day, ter interpretacije Poejevega pisanja, ki jih podajajo gosti, kot so igralci Willem Dafoe, Steve Buscemi, Elizabeth Ashley in drugi. Veliko je tudi zvenečih glasbenih gostov, denimo David Bowie, Laurie Anderson, Ornette Coleman in Five Blind Boys of Alabama. The Raven ni lahko poslušanje, to je album, zelo oddaljen od pop forme, a je tudi stvaritev, ki poslušalca nagradi z vrhunsko glasbeno izkušnjo. Ry Cooder na albumu Mambo Sinuendo ostaja zvest Kubi. Na tej zbirki iskrivih kitarskih duetov in šarmantnih melodij je za prvega sodelavca izbral veterana Manuela Galbana, nekoč člana Los Zafiros, kubanskih The Beatles. Prefinjena kitarista z lahkoto izmenjujeta sloge od »duaneeddyjevskih« prijemov do afrokubanskih trikov in le na nekaj mestih ponudita priložnost vokalom. Sila privlačno, zelo romantično srečanje med ZDA in Kubo. Problematično je, ko skupina postane kopija same sebe. To je lahko znamenje, da je njeno življenje usahnilo oziroma da bo usahnilo. Na albumu 100th Window predstavlja izvirne Massive Attack le ena tretjina skupine, to je le 3D, ki se je gradiva lotil kot doslednega nadaljevanja, če že ne medle ponovitve albuma Mezzanine. Reciklaža že slišanih idej ni nekaj, kar bi pričakovali od skupine, ki je bila zavezana vztrajnemu raziskovanju. Po razpadu Smashing Pumpkins se je Billy Corgan odločil preizkusiti nekaj novega. Ostal je v rocku, a je šel v bolj spevne, bolj melodične in manj psihadelične sfere. Z izvrstnim bobnarjem Jimmyjem Chamberlainom sta ohranila sodelovanje tudi v Zwan. Pridružili so se jim še trije izkušeni alter rockerji in v novembru leta 2001 so Zwan na nekaj turnejah predstavili več kot 60 novih pesmi, med katerimi so jih 16 izbrali za album Mary Star Of the Sea. Rock s pridihom mitskega popa. Obetaven novi začetek.
 |
