|
TARANTINOVIH TOP 20
Quentin Tarantino je nekoč rekel, da poskuša film posneti tako, da je videti kot film. Ko gredo ljudje gledati Tarantinov film, vedo, da bodo res videli film. In to mu že ves čas čudovito uspeva. Od začetka. Težko boste našli režiserja, ki bi posnel tako konsistentno serijo dobrih filmov. Ali bolje rečeno: težko boste našli režiserja, ki bi imel opus brez napake. Samo pomislite: Stekli psi, Šund, Jackie Brown, Ubila bom Billa, Smrtno varen, Neslavne barabe. Med temi filmi ni napake. Še težje pa boste takega režiserja našli med žanrskimi režiserji, kjer napake pridejo že kar s teritorijem. Tarantino je v vsakem svojem filmu obdelal po en žanr: v Steklih psih roparski film, v Šundu B film, v Jackie Brown bleksploatacijo, v filmu Ubila bom Billa kungfu, v Smrtno varnem road-movie, v Neslavnih barabah pa vojni film. Vedno imate občutek, da si za referenco vzame en film, ki ga potem dekonstruira z množico drugih filmov. Recimo: pri Neslavnih barabah si je za referenco vzel Castellarijevo špagetarijo Pet zaznamovanih, ob katero je potem vrgel videoteko. Ven je prišel film. Zato si lahko v Neslavnih barabah privošči to, česar si drugi žanrski režiserji ne morejo privoščiti: lahko si privošči zelo dolgo, statično, ultra komorno, povsem verbalno ekspozicijo, lahko si privošči to, da Nemci govorijo nemško, Francozi francosko, Američani ameriško in Angleži angleško, lahko si privošči zelo nizek akcijski kvocient, lahko si privošči to, da filma ne posname z živčno, epileptično, emtivijevsko kamero – in seveda, lahko si privošči, da na koncu atentat na Hitlerja uspe. Oh, in lahko si privošči tole sporočilo: drugo svetovno vojno je dobil ta, ki je snemal boljše filme. A po drugi strani – od trenutka, ko je Amerika stopila v drugo svetovno vojno, se je Hollywood pred snemanjem vsakega filma vprašal prav to: Ali nam bo ta film pomagal dobiti vojno? Bi Tarantino z Neslavnimi barabami dobil drugo svetovno vojno? Absolutno.
Vsak Tarantinov film je videti tako, kot da prihaja iz stotih filmov hkrati – in nikoli ne veš, kateri te bo zadel. Vsak njegov film je videti sveže, vitalno, lucidno – kot da je ravno pritekel iz videoteke. Tarantino je le geek, cinefil, aficionado, fan, ki snema filme – pač filme, kakršne bi hotel sam gledati. Z eno besedo: njegovi filmi so le pretveze za to, da nam pripoveduje o svojih najljubših filmih. Njegovi filmi so liste, kompilacije in sublimacije njegovih najljubših filmov. Zato niti ne preseneča, da je pred kratkim objavil listo svojih dvajset najljubših filmov, posnetih v zadnjih sedemnajstih letih, potemtakem od leta 1992, ko je začel tudi sam režirati. Na listi so:
Ljubezen in vse ostalo – via Woody Allen
Avdicija – via Takashi Miike
Dao (The Blade) – via Tsui Hark
Vroče noči – via Paul Thomas Anderson
Dazed and Confused –
via Richard Linklater
Dogville – via Lars von Trier
Klub golih pesti – via David Fincher
Nori petek – via F. Gary Gray
Gostitelj – via Joon-ho Bong
Prebujena vest – via Michael Mann
Gongdong gyeongbi guyeok JSA (Joint
Security Area) – via Chan-wook Park
Zgubljeno s prevodom – via Sofia Coppola
Matrica – via Wachowski Bros
Nepozabni umori – via Joon-ho Bong
Policijska zgodba III – via Stanley Tong
Noč neumnih mrtvecev – via Edgar Wright
Hitrost – via Jan de Bont
Ekipa Amerika: svetovni policaji –
via Trey Parker
Nezlomljivi – via M. Night Shyamalan
Okej, to je 19 filmov – do dvajsetega še pridemo. Večino izmed teh filmov poznate: Ljubezen in vse ostalo, Avdicijo, Vroče noči, Dogville, Klub golih pesti, Prebujeno vest, Zgubljeno s prevodom, Matrico, Hitrost in Nezlomljive smo videli v kinu, korejsko grozljivko Gostitelj smo videli na LIFF-u, zombijevsko parodijo Noč neumnih mrtvecev, animirani politični hardcore Ekipa Amerika in korejski psihosrhljivka Nepozabni umori smo videli na DVD-ju, farso Nori petek, nostalgika Dazed and Confused in hongkonški kaskaderski balet Policijska zgodba III pa smo videli na videu. Dveh žanrskih mojstrovin – The Blade, rimejk kultnega Enorokega mečevalca, in Joint Security Area, ultrakinetični rašomonski whydunit – pri nas nismo videli, prav tako pa nismo videli tiste mojstrovine, ki dopolnjuje Tarantinovo listo: Batoru rowaiaru (Battle Royale). Ta film Tarantino navaja posebej, pred vsemi drugimi – kot enega od največjih filmov vseh časov. Japonski epos Battle Royale, ki ga je leta 2000 posnel Kinji Fukasaku, je futuristična srhljivka, v katerem problematične mulce pošljejo na otok, kjer se potem pobijajo med sabo – zmagovalca vrnejo staršem. Kako je videti Battle Royale? Kot da prihaja iz stotih filmov hkrati. Kot da je pravkar pritekel iz videoteke. Sveže, vitalno, lucidno. Ironija – in čudežnost – je v tem, da je bil Fukasaku tedaj star 70 let! In Tarantino je le režiser, ki mu uspe vsakič – v vsakem filmu – ujeti ta fukasakujevski state of mind.
 |
