|
IZ DIGITALIZACIJE NAZAJ V KAMENO DOBO
Najprej nagradno vprašanje: Kaj druži naslednje filme samostojne Slovenije: Srčna dama (1991), Triangel (1991), Čaruga (1991), Ko zaprem oči (1993), Morana (1993), Oko za oko (1993), Zrakoplov (1993), Halgato (1994), Carmen (1995), Rabljeva freska (1995), Tantadruj (1995), Felix (1995), Herzog (1996), Stereotip (1997), Blues za Saro (1998), Patriot (1998), Socializacija bika (1998), Temni angeli usode (1999), Oda Prešernu (1999), Jebiga (2000) Nepopisan list (2000), V petek zvečer (2000), Mokuš (2000), Kruh in mleko (2001), Sladke sanje (2001), Barabe (2001), Lilijina zgodba (2001), Ljubljana (2002), Slepa pega (2002), Amir – šerif iz Nurića (2002), Zvenenje v glavi (2002), Zgodba gospoda P. F. (2002), Na planincah (2003), Pesnikov portret z dvojnikom (2003), Peterka: leto odločitve (2003), Ruševine (2004), Desperado tonic (2004), Norega se metek ogne (2004), Delo osvobaja (2005), Slepilo (2005), Ljubljana je ljubljena (2005), Uglaševanje (2005), Kratki stiki (2006), Instalacija ljubezni (2007), L kot ljubezen (2008), Tea (2008), Za vedno (2008), Prehod (2008), Lajf (2008), in Otroci (2008)?
Isti režiser? Seveda ne. Kakšen igralec ali igralka? Tudi to ne. Morda producent? Še vedno nismo blizu. Je morda pri vseh sodeloval nekdo iz tehnične ekipe? Dober poskus, a žal nepravilno. Ali je skupni imenovalec Filmski sklad Republike Slovenije? Bingo. A to še ni vse. Zgornjim filmom je skupno tudi to, da jih še vedno ne morete dobiti v DVD formatu.
Hja, najbrž je tudi do vas že prišla novica, da sta prejšnji teden na DVD-ju izšla filma Vinka Möderndorferja Predmestje in Pokrajina št.2. Predmestje sicer s petletno zamudo, a bolje pozno kot nikoli, Pokrajina po enem letu od kino premiere, torej z zamudo kakega pol leta, kolikor znaša običajen čas, v katerem od urejenih filmskih producentov, ki skrbijo za svoj žep, lahko dobimo tudi uradno digitalno verzijo filma za domačo uporabo. Tudi zgornjih filmov, kljub javnemu denarju, s katerim so bili narejeni ali sofinancirani, do sedaj še nismo dobili v DVD formatu. Zadnje petletke si v času, ko je DVD postal povsem prevladujoči domači videoformat, ki je studijem spet dvignil dobičkonosnost, doma sploh ne moremo ogledati, saj ti filmi niso izšli niti na VHS-u, ki je bil včasih dovolj dostopen format tudi za slovenske filme.
Poglejmo po režiserjih, ki imajo letos nove filme. Recimo Igor Šterk; pred leti je na DVD-ju izšel njegov sedaj že ducat let star Ekspres, ekspres. Fino. A kaj je z Ljubljano? Z Uglaševanjem? Ali pa Damjan Kozole. Rezervni deli in Porno film sta resda izšla. A kaj je s Stereotipom? Z Delom osvobaja? Z Za vedno? Pa Miha Hočevar? Ni kruha, ne pri Jebiga, ne pri Na planincah. Tudi Šelestenje Janeza Lapajneta smo si (s simpatičnim režiserjevim komentarjem) lahko relativno hitro ogledali. Kratkih stikov izpred treh let pa ne več.
Že vidim, kako razlagajo, da jim država ni dala denarja za izdajo DVD-ja. Halo??!! bi odvrnil kak najstnik. Saj so dobili denar za produkcijo ali poprodukcijo ali pa oboje, največkrat pa še denar za promocijo. A seveda bi potem radi še denar za izdajo DVD-ja. »Ja«, mi je nedavno razlagal en od slovenskih producentov, »veš, izdaja DVD-ja stane«. »Aja,« sem rekel, »kaj to misliš«? »Ja, 'autoring' (to so grafični meniji pred filmom pa razbitje na poglavja pa ovitek itn.), ne«? »Ne me hecat,« sem mu rekel, »to so minimalni stroški, saj ti prodaja DVD-ja prinese neprimerno več, pač založiš, pa je, saj imaš DVD format že narejen«. »Ja, to že, ampak mi zadnjič nismo nič dobili od prodaje …« »No, to je pa nekaj drugega«, sem rekel. Tu sta dve možnosti: »Ali se ga ni nič prodalo ali ste se pa slabo zmenili«.
Tega, da naši standardni filmski producenti ne bodo naredili koraka, ne da bi za to izstavili račun ali vsaj nastavili žep, smo seveda že vajeni. Poleg njih pa je seveda problem še drugje. Kot ponavadi pri Filmskem skladu. Če je že država od leta 1991 v slovenske filme, gradnjo filmskega studia, administrativne službe za urejanje filmske produkcije itn. vložila kakih sto milijonov evrov, potem je najmanj, kar bi bilo potrebno, da bi bili vsi (ko)producirani filmi digitalizirani (in dostopni na DVD formatu). Zato pa imamo arhive, negative itn. Saj kakšna pa je lahko v praksi nacionalna zgodovina filma, če javno (so)financirani filmi niso v javnem dostopu in je edini način, da si mlajše generacije ogledajo starejše slovenske filme od leta 1991 naprej njihova morebitna retrospektiva v Kinoteki? A še to bi bila bolj stvar enkratnega značaja, namenjena predvsem ljubljanskemu občinstvu itn. No, sem pa tja pride kak slovenski film še na televizijo, a to ni neka sistematika.
Kar je še huje, se vse skupaj dejansko poslabšuje. Že kako desetletje se pri filmu veliko govori o digitalizaciji, ki v filmski produkciji in poprodukciji tudi pri nas igra vse pomembnejšo vlogo. A to se pri enostavnem in poslovno najbolj zanimivem digitalnem izdelku za množično uporabo pri nas še vedno ne pozna, saj v naši DVD-teki manjka ravno največ filmov z najnovejšimi letnicami.
Žalostno, toda resnično: v času, ko svetovna kinematografija drvi v digitalizacijo, se slovenska kinematografija vse bolj vrača v kameno dobo.
 |
