|
SEPTEMBER JE ZA TE STVARI
Poznate morda tisto pesem skupine Melodrom o septembru? Jaz jo obožujem in poslušam jo zgolj septembra, tako zelo paše v ta zgodnje jesenski čas. Ne strinjam se sicer z vsako njihovo besedo, ker mislim, da ni poljubov, ki nič ne pomenijo, so pa taki, ki ti lahko vzamejo besede, za dan ali dva. Je pa res, kot pravi pesem, da je september za te stvari, da ti vzame vse, kar te boli. Zato je tudi čas za nov začetek.
Počitnice so bile dolge, krasne in so, kot vedno, prehitro minile. Kar naenkrat sem se, še s soljo na koži, znašla v hladni fermentacijski dvorani in je šlo zares, vaje, predstava, vloga. Pozabila sem na počitnice in stopila v gledališče. Dolgo časa se nisem mogla odločit, ampak zdaj vem, da mi je tisti sladkobni vonj, ki tako vztrajno sili v nosnice tam okrog pivovarne, všeč. Pogrešala ga bom in vedno me bo spomnil na predstavo o drznem mladeniču, ki je s svojim pisanjem razburil vse, ki imajo v rokah oblast, razen kraljice. Predstava je nastajala počasi, včasih tudi dolgo v noč, v hrupu, hladu in pitju piva, ki se pretaka po kovinskih ceveh. Zagotovo pa je bil to eden mojih najljubših gledaliških izletov, konec koncev jaz igram tisto kraljico, ki ljubi umetnike in umetnost. Neskončno vznemirljivo je, ko se vsak večer v predstavi za nekaj minut v kraljevsko rdeči sprehodim pod ogromnimi kovinskimi kotli, v katerih nastaja pivo, in vladam.
Tudi luči v studiu, ki je precej manjši, kot bi si človek mislil, so se že prižgale. Fant, ki mi je delal družbo in delil z mano muke in radosti televizijskega cirkusa, je med počitnicami skrivnostno izginil. Najbrž tja, kjer smo vsi zelo radi, v gledališče. Jaz sem ostala v vrvežu, množici ljudi in še zdaleč nisem sama. Ljub mi je skoraj vsak trenutek moje nedeljske zgodbe, ki se začne zjutraj s še zadnjimi popravki in pregledom vsega, kar se bo v oddaji odvijalo. Po tem je na vrsti vse tisto, kar gre na obraz, da postane menda lepši in teh barv, črtal in pudrov je kar precejšnja količina. Ko je obraz na novo naslikan, poizkusim, kot v trgovini, nekaj oblek, navijam za najljubšo in navijanje se splača. Tako sem nared za začetek, ki vedno pride nepričakovano, kot da bi v teh zadnjih trenutkih čas preskočil nekaj minut. In tu sem, pred kamerami, z neko posebno napetostjo, ki se je po mojem nikdar zares ne znebiš, pravijo, da postaneš od nje celo odvisen. Prijetno neprijetni občutek, ki ga povzroči dejstvo, da je vse v živo. Klepet, hec, smeh, kakšno resno vprašanje in še kakšna vragolija so mi v užitek. In konec kar prehitro pride, ampak na srečo so še nedelje, ne samo v septembru.
Nestrpno čakam tudi film, ki smo ga že pred časom snemali in je zdaj končan. Nisem ga še videla. Prihaja na naš festival ob morju in morda ga bom videla tam. Gledala ga bom seveda popolnoma drugače, saj sem del njega in v moji glavi je še precej živ čas, ko smo ga snemali. Tako zlahka v sebi najdem žalost za vlogo, ki jo igram, ne vem zakaj, in tudi moj lik mame je žalosten, skorajda tragičen. Tak je najbrž tudi film, upam pa, da se kljub temu, ali pa prav zaradi tega, dotakne in morda za hip premakne gledalca in njegove misli.
Rada sem kraljica, rada sem voditeljica, rada sem mama, rada pa sem še v mnogih drugih vlogah. Danes pa bi bila rada v čudežni deželi in bi belemu zajcu z uro ukradla klobuk, od daleč bi se s starega gramofona zaslišala glasba, jaz pa bi snela klobuk z glave, se čisto narahlo poklonila pred vami in vas brez besed, saj mi jih je vzel poljub, povabila v gledališče, na zofo ali pa v kino.
 |
