|
KO TI ZAIGRA SRCE
A že veste tisto štorijo o tem, kako so iz naftalina potegnili štiri dekleta, jih za en dan oživili voditeljskega mrtvila in jih postavili v televizijski studio v vlogo voditeljic? Komaj izbezane iz bele kristalne snovi naftalina in oprane voščene podobe so se po pričakovanjih izkazale za prav dobro ohranjene, imele so lase in bele nasmehe, možgani so jim bistro delovali, jezik tekel, srček pa zaigral še preden so zatrobila pihala in zabobnela tolkala televizijskega Big Banda pa še preden so zažarele neonke v belih zvezdah studijske scenografije. Imenitna vrnitev odpisanih, vse v večernih oblekah, v dvanajstnadstropnih petah, z očarljivimi nasmehi, s tip top masko in pričesko.
Sama sem bila povabila iskreno vesela. V teh nekaj letih, kar nisem vstopala v studio kot voditeljica, pač pa v nekajmesečni epizodi le kot plesalka in nekajkrat kot gostja nekakšnih TV-šovov, se mi je že zazdelo, da se je uresničilo nemogoče in da je želja po soju televizijskih žarometov že minila. Da je bilo več kot dvajset let televizije v takšni ali drugačni obliki, se pravi, na terenu ali v studiu, v festivalskem ambientu na prostem ali v prenosih iz prireditvenih dvoran, dovolj. A prejšnji teden mi je v vedrem vzdušju vrnitve odpisanih kapnilo, da je preminila le ambicija, želja in veselje pa sta, ja, še vedno bivata v zasužnjeni dušici. Predvsem pa je preživela veščina. Čisto obrtniško znanje, z režiserjem speljati kadriranje, aranžirko, oddajo. Kako priti do kamere, kako se obrniti, kako nagovoriti črni kvadrat, za katerim je breztelesno občinstvo. Se nasmehniti, spraviti glas v pravo lego, spet slediti kameri, z gibom povabiti ali odsloviti. Biti prisrčno vesel gostov, jim dati ta pravo veljavo, vprašati nekaj, česar ne vpraša vsak. Stati rahlo zamaknjeno, z desnim bokom komaj za spoznanje naprej, da pride do izraza lesk satenaste svile pudrno rožnate barve prekrasne obleke, ki bi se lahko sprehodila po katerikoli rdeči preprogi brez zvezdnice, sama, obleka, obleka zvezdnica. Zaznati rdečo lučko, znak za tvoj kader. Ostajati ti, biti spontan, pa vendar slediti standardom televizijskega studia in pričakovanjem občinstva. To so zadeve, verjemite, ki se jih ne poučuje, ki se jih ne da naučiti. Če nimaš nečesa …, nečesa, kaj pa vemo, česa …, pravijo.
Včasih se mi zazdi, da vem, kaj je tisto nekaj, kar nekomu ponuja, da zmore voditeljsko veščino. Preprosto veselje. Veselje brez pritiska. Rad greš preko studia. Fino ti je, da te gledajo. Zaljubljen si v svoj kostum, v svoje goste, tvoji zarotniki so, pajdaši v maškaradi, ki se ji reče televizijska oddaja. Rad si obsijan, a hkrati čutiš, da je to velik privilegij. In veselje. Zato si skromen in ponižen. Le vrh ledene gore, gora pa je ekipa ljudi, vsak s svojim poklicem, znanjem, veščino, ki pripravi in omogoči oddajo. Tisto nekaj je občutje, ko v vsej tej veliki pozornosti v tvoji majhni človeški dušici zaigra srce.
Nato so ugasnili studijske žaromete. Kamere prekrili s pregrinjali in s stropa studia sneli zvezde z neonkami v trebuhu. Z voditeljic so potegnili kostume in jih za nekaj let pozaprli v omare televizijskega fundusa. Kostume in ne voditeljic. Te so odšle. Zunaj je rahlo deževalo in svet je bil čudovito temačen, skočila sem na bus. In se čez čas zalotila, da se smehljam v namišljeni črni kvadrat kamere in tiho podajam besedilo božične oddaje Igrajmo se z zvezdami, potniki na busu pa začudeno strmijo vame…
 |
