|
VETERANI
Iz novega albuma Pearl Jam veje svež veter s prenovljeno energijo. Backspacer, deveti studijski album skupine, ki je bila zastavonoša rockovske evolucije iz Seattla, je v svoji dobri polovici album skupine, ki je navdušeno odkrila čare nabritih triminutnih punk rock pesmi. Pearl Jam nikoli niso bili daleč od idealov rockovske neodvisnosti in punkerske brezbrižnosti, a nikoli doslej niso igrali tako neposredno punkersko, tako zgoščeno, tako ravno. Pesmi, ki dajejo naboj in barvo albumu, Gonna See My Friend, Get Some, The Fixer, Johnny Guitar in Supersonic, kličejo primerjave s Sex Pistols, Thundersovimi Heartbreakers in vrsto drugih bazično rockovskih skupin, ki so pisale moderno slovnico rock'n'rolla, v njih pa Vedderjevo vzneseno, nadvse čustveno petje zveni kot punk verzija Brucea Springsteena. Izbira producenta Brendana O'Briena, ki je z njimi sodeloval pri albumu Yield in se je od takrat razvil v enega najbolj iskanih producentov, se je izkazalo za dobro rešitev, saj se O'Brien zna lepo prilagoditi skupini in poiskati naraven zvok, ki se ne zanaša na studijsko pirotehniko. Drugi del gradiva albuma tvorijo stadionske rockovske pesmi bolj razvlečene forme in manjšega navdiha, kot so Amongst The Waves, Unthought Known in Force of Nature. Gradivo končujejo baladne pesmi Speed of Sound, z violinami prepojena The End in tihi favorit albuma Just Breathe, krasna psihadelična folk pesem v tradiciji pridigarskih trubadurjev s konca šestdesetih, z loputajočim basom, ki vkoraka v pesem šele po eni minuti. Album Backspacer je še eden prepričljiv avtorski korak v zelo uspešni karieri. In je obenem dobrodošel zasuk v evoluciji skupine, ki izziva običajne zakone – Pearl Jam z leti postajajo ostrejši, celo drznejši.
Svežina in življenjska energija, ki veje iz glasbe na novem albumu Levona Helma je še toliko bolj osupljiva, če vemo, da je Levon pred nekaj leti prebolel raka na grlu in da je dopolnil 69 let. Electric Dirt je nova zbirka pesmi tega vsestranskega glasbenika, predvsem pa bobnarja in pevca, ki je v rocku od druge polovice petdesetih let in je v tem času pisal nekaj njegovih najbolj bleščečih zgodb – kot najstnik, ki je bil pionir rock'n'rolla, kot ustanovitelj skupine The Band, kot sopotnik Boba Dylana v najbolj drznih časih. Levon Helm je skozi druženje s številnimi glasbenimi prijatelji in prirejanje glasbenih večerov v svojem studiu v Woodstocku odkril novo ustvarjalno žejo. Electric Dirt je album, ki zleze pod kožo in postopoma razkriva svojo lepoto. Pesmi, ki so skrbno izbrane, so vrhunsko izvedene in Levon celotnemu gradivu daje alkemično avro, ki je tako zelo značilna za njegovo ustvarjanje. Med gradivom, sestavljenim iz pesmi, ki so jih med drugimi izvirno napisali Grateful Dead, Pops Staples, Randy Newman in Muddy Waters, še zlasti izstopajo nove skladbe When I Go Away, ki jo je napisal producent albuma, Larry Campbell, Growin' Trade, ki jo je napisal Helm, ter Heaven's Pearls, ki jo je napisala in z njim odpela Amy Helm, Levonova hči. Electric Dirt je album, poln izjemnih podrobnosti, narejen z veliko izvajalske in umetniške avtoritete, kjer navdušuje skladnost glasbene izvedbe in kjer izstopajo tudi pihalni aranžmaji, ki sta jih prispevala Steven Bernstein, sloviti trobentač, in Allen Toussaint, legendarni producent iz New Orleansa. Ravno Allen Toussaint je letos objavil naravnost čudovit album jazzovskih pesmi, ki ga je pod taktirko Joeja Henryja posnel v družbi top glasbenikov, v kateri so bili med drugimi klarinetist Don Byron, kitarist Marc Ribot in saksofonist Joshua Redman. Ta navidez mali album jazzovskih priredb, od Duka Ellingtona, prek Luisa Armstronga do Djanga Reinhardta, se po nekaj predvajanjih razvije v glasbeno plato čiste naravne lepote.
 |
