|
LAHKO BI SE ZGODILO TUDI PRI NAS
V zadnjih dneh je v Ameriki najbolj intrigantna zgodba v zvezi s filmom Paranormal Activity (2007), ki ga je že pred dvema letoma posnel Američan izraelskega rodu Oren Peli. Ker je bil nobody na ameriškem filmskem zemljevidu, se je svojega prvega celovečernega filma lotil tako, kot se ga mora lotiti filmar takega profila. S svojimi prihranki in z uporabo lastnega domovanja za snemalno prizorišče. Vzel si je leto dni in dom predelal za potrebe filma, v tem času pa se hkrati, da bi filmu zagotovil čim večjo kredibilnost, dodobra poučil o sodobnih tehnikah izganjanja duhov in demonov ter raziskovanju pojavnih oblik, v katerih ti zadnja leta strašijo po sodobni Ameriki. Opravil je avdicijo z nekaj sto potencialnimi igralci in igralkami, da bi našel lika, ki bosta njegovemu scenariju najbolj ustrezala. Končno je bilo vse pripravljeno za snemanje filma, v katerem se mlad študentski parček vseli v hišo. Po njenem mnenju v hiši straši. On, pravi moški, ki ne bi nikoli nikogar vprašal za pot, če bi se izgubil, se seveda temu zgolj posmehuje in da bi ji dokazal nasprotno, nastavi video kamero, da bi posnela, če se res dogaja kakšna »paranormalna aktivnost«. Stvari se skozi film seveda stopnjujejo, dogodki so zapakirani kot skupek videoposnetkov, ki so jih našli po tem, ko se je vse skupaj že odvilo (hm, vsaka podobnost s Čarovnico iz Blaira izpred desetih let je zgolj naključna), kar v sklepnem delu še intenzivira dejstvo, da film nima niti odjavne špice (ameriški kritik Roger Ebert v svoji recenziji namreč pravi, da je šele na IMDb-ju odkril, da ima film režiserja in drugo). Letnica filma kaže, da tudi po končani produkciji, ki je pod črto stala kakih deset tisoč evrov, ni šlo vse gladko. Film so pred dvema letoma predstavili na festivalu grozljivk, kjer ni še nikomur pozvonilo, da se v njem skriva tudi poslovna priložnost. DVD-ji s filmom so se kako leto po premieri svaljkali sem ter tja, prišli tudi na DreamWorks in v roke Spielbergu, ki se je navdušil za film, zato se je začelo govoriti tudi o višjeproračunski predelavi pod studijskim okriljem. Namesto tega so spremenili zgolj konec in ga pred nekaj tedni začeli previdno, na polnočnih projekcijah, vrteti v posameznih kinodvoranah. Sestavili so napovednik, ki filmske izseke kombinira z odzivi gledalcev, s čimer so filmu dali avro ultimativnega šokerja, ki ga vsak ljubitelj tega žanra in vsak pravi cinefil preprosto mora videti. Rezultat je približno dva milijona ameriških gledalcev do konca redakcije naše revije in prodaja filma v več kot 50 držav. Formula inovativnosti in spretne razdelave scenarija, ki je iz pomanjkanja denarja naredil prednost, je bila spet zmagovalna in je pokazala, da za resnično kreativne filmarje zmeraj obstaja možnost globalnega plasmaja.
Druga, za nas poučna zgodba, je avstrijski film Povračilo (Revanche, 2008), ki je pred nekaj tedni dokaj neslišno švignil mimo našega rednega predvajanja. Na sporedu v Ljubljani je bil zgolj dva tedna in ko smo ga šli trije gledat na eno od večernih projekcij, je imela dvorana vsega štiri obiskovalce. A to ni problem filma, temveč izraz nezainteresiranosti našega občinstva za dobre evropske filme, saj gre za izvrstno dramo s primesmi kriminalke, ki je bila tudi nominirana za tujejezičnega oskarja, v njej pa je veliko več filmske zgodbe in boljših filmskih likov kot v vseh treh novih slovenskih kinematografskih filmih skupaj. S tematiko Slovenke Povračilo opravi prej kot v pol ure, s tem da ji da precej več kredibilnosti, da o karakterističnih detajlih, značilnih za posamezen poklic, človeka, značaj itn., niti ne govorim, v naslednji dobri uri pa zlahka konzumira tudi kar nekaj vsebine 9:06 in Osebne prtljage ter vse skupaj sklene v učinkovit razplet, ki zveže vse filmske niti. Ob tem film ni prav nič pretenciozen, prav vidi se mu, da se dogaja zgolj kakih sto kilometrov severneje od nas, noče biti »ameriški« niti »avtorski«, proračun ni njegova močna stvar, z glasbo ne »pumpa« neprepričljivih momentov, saj je skoraj ne uporablja, ne izvaja nobenih režiserskih piruet, da bi z njimi zaznamoval film, nasprotno, prav minimalističen je, kamera je pogosto zgolj postavljena v prostor in »zgolj« snema, kaj se dogaja. A režiser/scenarist/producent Götz Spielmann zna najti dramo in dramatično napetost filma tam, kjer je treba, v svojih filmskih karakterjih in njihovih odločitvah/dejanjih/posledicah, med katerimi triumfira Johannes Krisch kot Alex, žilavi, energični, če je treba brutalni, a po drugi strani tudi nepopustljivo nežni motor filma.
Paranormalna aktivnost in Povračilo sta preprosto filma, ki hočeta povedati zgodbo in to znata tudi narediti, medtem ko novi slovenski filmi večinoma sicer hočejo povedati zgodbo, a se njihovi scenaristi/režiserji za to niso pripravljeni pretirano potruditi. O tem pa morda kaj več prihodnjič.
 |
