|
NEPRECENLJIVO
Ni, da ni, bi lahko rekla. Ali pa, je ni stvari, ki me ne bi doletela. Moja babica bi rekla, dolgčas ti pa ni, a ne. In tako sem prejšnji konec tedna že sedela na čelu avtobusa z množico turistov iz Portugalske, vihtela mikrofon na dolgi žnurci in predavala o Sloveniji, Slovaniji in Krvavcu na desni ter Blejskem gradu na levi. Samo da imam mikrofon, pa mi vse steče, zato mi tudi takrat ni bilo hudo in zoprno, ko je bilo treba pleteničiti o baročni cerkvi in o škofih Briksen, o čemer sicer nimam blage veze, kot se reče. Mi je pa bilo hudo in zoprno, ko so portugalske gospe začele jamrati, da jih tišči v žepih, da bi njihove denarnice hotele izgubiti nekaj centimetrov, da bi rade zapravljale, kupovale zlatninico, kristal, usnje, slovenske kreacije in porcelan. Ma, ni, da ni, jim pravim, in že tekamo po ljubljanskih ulicah in pozneje po blejski promenadi, evrčki nestrpno kukajo iz žepov in si želijo ven in vrečke not, a kaj, ko je v soboto popoldne in v nedeljo dopoldne vse zaprto in se je treba potruditi na vse kriplje in še čez, da najdeš kakšno stojnico vsaj z lectovim srcem ali pa jaslicami v orehovi lupini, pa še teh imajo na blejskem otočku le nekaj, tako da večina naparfumiranih in super zrihtanih portugalskih babic, ki ljubeče mislijo na svoje vnučke, ostane praznih rok, otožnih pogledov in večno polnih denarnic.
Sama teh težav nimam. Evrčki mi kar sami letijo iz žepov, pa naj jih še tako grdo gledam, strašim pred zunanjim svetom in prizadevno tiščim noter v upajoči fantaziji, da bodo dobili mladičke. In ko že kakšen dan mislim, da bom prigurala do večera, ne da bi zapravila kaj več kot dva evrčka za ljubi neizbežni kruhek, se pojavi Stela in potrebuje 20 evrov za baletni dres, 14 za trak za ritmiko in nekaj za novo zobno ščetko. So dnevi, ko miže kolesarim po mestu in se oštevam vsakokrat, ko vendarle pokukam proti izložbam. Kamorkoli grem, vse je odprto, vse privlačno, vse nujno potrebujem, evrčki se razbežijo kot neposlušne ovčice, ki jih na kup ne prižene nihče več. Medtem ko Portugalci obupujejo nad zaprtimi vrati slovenskih trgovin in komaj kakšen sproščeno uživa ob pogledu na blejske panorame, mi že uspeva misija nemogoče, nemogoče zanje in prekletstvo zame, na Gradu že najdem muzejsko trgovino in za Leva kupujem viteški šlem iz srebrnega kartona in rešetko, ki jo bo pogumni vitez dvigoval, ko bo poljubljal namišljeno princeso. Evrčki so izgubljeni, pogubljeni, a kaj, ko se viteštvu v takšni ali drugačni obliki ne da izogniti in ga brezbrižno ne kupiti. Še dobro, da me portugalski cavaleiros častijo na kavo in se mi tako zazdi, da sem prihranila nekaj drobižka.
A kaj bi tarnala, tako pač je. Danes ima Lev rojstni dan in v vrtec odhaja s šlemom na glavi in ves čas vadi, kako bo dvigoval rešetko, ko ga bodo poljubljale sošolkice. Zamaknjeno maršira po ulici in vihti namišljeni meč, v drugi roki pa vlači cekar z baloni in roladicami. Je bilo vredno zapraviti tiste ušive evrčke za neprecenljiv pogled na petletnega viteza? Seveda, zmeraj je vredno in včasih je treba nekaj dati nase. In nekaj dati za svoje. Portugalske gospe bodo svojim vnukom nesle lectova srca, lepotila zase pa bodo nabavile v Centro Comercial Colombo v Lizboni. Se ni za bati, tudi njihovi evrčki bodo slej ko prej na prostosti. Saj smo isto, žensko pleme, a ne?
 |
