|
TALENTI
Britanska zasedba The Heavy je vdrla na sceno pred dvema letoma z molotovko – koktajlom funka, soula, bluesa, garage rocka, trip hopa, hip hopa in s kančkom psihadelije, postreženim v prikupno zloženih skladbah. Album Great Vengeance and Furious Fire je ponudil nekaj odličnih viž, med katerimi danes najbolj izstopajo Colleen, That Kind of Man in denimo Girl in v katerih pevec Kelvin Swaby kaže, kako zelo mu leži soulovski način petja in pri tem pristane na pol poti med Jamesom Brownom in Curtisom Mayfieldom. The Heavy so poželi ovacije med izbirčneži in pri tem vzbudili asociacije na mnoge najžlahtnejše momente bluesa in rocka. V zvezi z njihovim slogom se je pojavila vrsta najbolj inovativnih izvajalcev – od Jimija Hendrixa, The Rolling Stones, Isaaca Hayesa, Princea, The Sonics, prek Howlina Wolfa vse tja do Portishead. Vse te reference so točne, a nobena ne pove vsega. Poslušati The Heavy je podobno izkušnji gledanja filma Quentina Tarantina – njihova glasba zveni kot kalejdoskop številnih velikih glasbenih trenutkov, nabita je z referencami, ki zanje ne pomenijo cilja, temveč le začetek ustvarjanja. The Heavy na novem albumu The House That Dirt Built širijo svoja obzorja in sežejo do karibskih sinkopiranih ritmov, njihov holisitični pristop pri tem ostaja enak, predvsem pa navdušujejo s kakovostjo pesmi. In prav to je bistveno, kajti brez pesmi na dolgi rok ne gre, The Heavy pa očitno in zelo samozavestno gradijo svoj repertoar.
Uvodni zvočni zapis Don't Go in the House, ki zveni kot avdio napovednik za kakšen grindhouse slasher Elija Rotha v produkciji Tarantina in Rodrigueza, se nadaljuje v manični garažni groover Oh No! Not You Again! z močno stisnjenimi pihali, ki se vmešajo v gnečo, ki jo tvorijo kitare in paničen vokal. Bolj kot tehnične pevske sposobnosti pri pevcu Kelvinu Swabyju razveseljuje njegova sposobnost vživljanja v vlogo, ki mu jo narekujejo pesmi. Druga pesem How Do You Like Me Now je neposredna referenca na Jamesa Browna in je super vroč funk, kot ga letos še ni bilo slišati. Kelvin Swaby se carsko počuti v tem zvočnem okolju, pihala delajo na polno, bend pesem tudi spusti in pri tem preda zvočni prostor klavirju ter nato pesem ponovno dvigne in jo pripravi za veliki finale z gospelovskimi klici in priklici ter vsem drugim spremljajočim pompom. Sixteen je posvetilo Screaming Jayju Hawkinsu, s semplom r'n'b pihal, izrezanim iz I Put A Spell On You. Short Change Hero, epska morriconejevska balada, se ponaša z dolgim uvodom, ki z violinami in grozečimi tolkali ustvarja horror spaghetti western ozračje, a se nato prevesi v odrešujoči gospel pop, kjer Morricone sreča The Staples Singers.
No Time je skok v zeppelijanski hard rock, Long Way From Home prepričljiv moderni blues, v Cause For Alarm pokažejo, kako zelo jim ugajajo karibski ritmi, Love Like That je še ena sladka pevska zmaga, What Do You Want Me To Do? je še en hard rock – hard funk moment, v katerem skupina pokaže, da zna igrati silovito, in vendar to ni slog, ki bi bil čisto njihov. Za konec pa zaigrajo prekrasno balado. Stuck je prav lepo pocukrana soul pop pesem v slogu seventies balad Stonesov ali Beatleov. Ne moremo reči, da je to po domače spečen štrudl iz vrhunske francoske restavracije z dodatkom smetane, ki je pač bolj funky sorta hrane, pač pa je glasbena verzija sveže, drhteče blejske kremšnite, posute z ravno pravšnjo plastjo sladkorja v prahu, to je pesem, ki jo lahko poslušate ob Angie in Michelle ali pa ob katerikoli drugi blockbuster baladi, za vraga, lahko jo poslušate tudi ob Eltonu Johnu ali nekem Robbieju Williamsu. Stuck je potencialni blockbuster, pesem, s katero bi The Heavy lahko postali znani. Le če bi … Na koncu albuma The House That Dirt Builtse zavemo, da sta od desetih skladb le dve, ki sta tako tako, bolj comme ci comme cą, kar je v današnjem svetu povprečja v resnici izjemno. The House That Dirt Built je tihi triumf glasbene ustvarjalnosti. Ali ga bo svet slišal in prepoznal v vsem tem umazanem in cenenem komunikacijskem hrupu, ki nas obkroža, pa žal ni odvisno samo od The Heavy.
 |
