|
IZ LJUBEZNI DO ZGODBE
Letošnji Liffe se v svoji oglaševalski kampanji spogleduje tudi z ljubeznijo (liffe-love), kar sicer diši po tisti precej izrabljeni floskuli ljubezen do filma, ki so jo pred leti uporabljali na Kinoteki in Ekranu. Glede na to, da so na lanskem Liffu postregli tudi s predlanskim španskim žanrskim presežkom Snemaj!, ki so ga pri Cankarjevem domu pozneje odkupili tudi za redno predvajanje (saj se spomnite, na spored je prišel hkrati s svojo ameriško različico Karantena), me je zanimalo, če so se tokrat na program potrudili uvrstiti tudi največjo in najbrž najboljšo letošnjo skandinavsko kriminalno srhljivko, ki je v resnici nastala po zgodbi, napisani iz čiste ljubezni po ustvarjanju prepričljivega žanrskega zapleta. To je seveda film Moški, ki sovražijo ženske (Män som hatar kvinnor, 2009), čistokrvni izdelek skandinavske šole kriminalk, ki je prvotno, kot se za prave kriminalke spodobi, nastal na papirju in v literarni obliki. Njegov avtor je Stieg Larsson, okoli njega pa se je spletla tako zanimiva zgodba, da si jo velja pobliže ogledati.
Larsson se je rodil leta 1954 in svoje aktivno življenje preživel kot politični aktivist, fotograf, navdušenec nad znanstveno fantastiko in kot novinar, ki se je boril proti ekstremizmu in v ta namen tudi ustanovil revijo Expo. Konec leta 2004 je umrl zaradi infarkta, pri čemer so nekateri dvomili v pravi vzrok smrti, saj je imel kar nekaj političnih nasprotnikov, ki so mu grozili na različne načine, zato se z dolgoletno partnerico Evo Gabrielsson tudi nista poročila (švedski zakoni namreč zahtevajo, da morajo poročeni pari javno razkriti naslov svojega bivanja, kar bi lahko ogrozilo njuno bivanje). Po smrti so našli njegovo oporoko, v kateri je vse svoje premoženje zapustil neki krajevni socialistični stranki, ker pa oporoke niso podpisale priče, je bila po švedskih zakonih neveljavna, tako da je njegova dediščina pripadla očetu in sinu, njegova dolgoletna partnerka pa je ostala praznih rok. Med njegovo zapuščino so bili tudi rokopisi treh končanih, vendar še neobjavljenih kriminalnih romanov, ki jih je Larsson pisal iz čistega užitka in ljubezni do žanra, za hobi, ob večerih po vrnitvi iz službe. Še več: niti prizadeval si ni, da bi romani izšli (to je prvič poskusil šele tik pred smrtjo). Prvi od teh romanov, Moški, ki sovražijo ženske (v angleščino je bil preveden z naslovom Dekle z zmajevo tetovažo), je tako na Švedskem izšel v letu po njegovi smrti in dobil nordijsko nagrado za kriminalko leta. Drugi roman, Dekle, ki se je igralo z ognjem, je izšel leta 2006 in tega leta dobil nagrado za najboljši švedski kriminalni roman (tretji del je izšel leta 2007). Poleg treh zaključenih del je v njegovem računalniku ostal še nedokončan četrti del in sinopsisa za peti in šesti del serije Millenium, ki naj bi skupno sestavljala deset knjig.
Kmalu po izidu prve knjige je ime Stiega Larssona eksplodiralo v svetovni literarni svet. Pravice za prevode v tuje jezike so začele deževati, prevodi tudi, in tako je bil Larsson lani, za Khaledom Hosseinom (Tek za zmajem, Tisoč veličastnih sonc), najbolj prodajan pisatelj na svetu, ki je prekosil tudi take ameriške proizvajalce hitov, kot sta John Grisham in Nicholas Sparks. Od knjige do filma je bil tako samo še korak in Skandinavci so se vsega skupaj lotili ambiciozno, saj so se namenili celotno trilogijo posneti v enem dihu, a z dvema režiserjema (ob tem velja pripomniti, da se Američani, denimo Tarantino in Brad Pitt, že zanimajo za ameriško predelavo). Prvi del je prišel v kinodvorane letos sredi februarja in po Skandinaviji hitro pokazal svojo moč, saj je z lahkoto prehitel standardno ameriško produkcijo.
Zaplet te izvrstne srhljivke, ki jo lahko postavimo ob rob primerljivim ameriškim, kot sta denimo Sedem ali pa Ko jagenjčki obmolknejo, je ob tem inteligentno cepljen na rekonstrukcijo umorov v preteklosti, pri kateri se je avtor zatekel k že malce pozabljeni, a posodobljeni različici Povečave, vse skupaj pa se lepo sklada tudi z vpeljavo intrigantnega in dovolj nenavadnega raziskovalnega para. Prvi v njem je novinar Mikael Blomkvist, urednik revije Millenium, ki razkriva raznovrstne svinjarije in je bil pravkar obtožen klevetanja finančnika Hansa-Erika ter obsojen na tri mesece zapora. Prav tedaj, v času pred začetkom prestajanja kazni, pa ga poišče Henrik Vanger, nekdaj eden vodilnih podjetnikov v državi, ki želi, da Blomkvist razišče izginotje njegove nečakinje izpred štirih desetletij. Blomkvist se preseli na kraj zločina, kar nekje iz ozadja spremlja drugi krak naveze, Lisbeth Salander, mlada, ekstravagantna in odtujena pankerska hekerka s fotografskim spominom in temno zgodbo iz preteklosti. Nezadovoljen s policijskimi izsledki izpred desetletij Blomkvist primer znova odpre ter v maniri raziskovalnega novinarja in s pomočjo Lisbeth počasi odkriva sledi, ki so doslej ostale prikrite. Za tiste, ki jih vse skupaj zanima, si lahko v slovenščini preberejo tudi roman, ki je lani izšel pri Prešernovi družbi. Ves zaplet, skupaj z glavnimi junaki, bi se zlahka dogajal tudi pri nas, Moški, ki sovražijo ženske pa je odličen primer, kako dobro žanrsko zgodbo se da napisati in posneti tudi v celinski Evropi, če se dela, raziskovanja in pisanja loti nekdo, ki je dovolj inteligenten in zagrizen privrženec tega zelo konkurenčnega žanra.
Na Liffu tega filma vsem presežnikom navkljub na žalost ne boste videli. A če je vaša ljubezen do dobrih žanrskih filmov dovolj močna, vas to ne bo ustavilo.
 |
