|
AVDICIJA
Na Stelini šoli pred njenim razredom visi letak z napisom, da vabijo na avdicijo za film od osem do devet let stare deklice. Vabilo prebereva skupaj in Stela se čudi. Nič ne piše, kdo vabi in za kakšen film gre. Le kraj, datum in ure avdicije omenjajo in nič drugega, oprijemljivejšega. Seveda avdicija v našem primeru odpade. Je premalo informacij na letaku in preveč si želimo prostega petkovega popoldneva, sploh če bo nebo sivo in bo deževalo. To je zame najlepše vreme. Ker smo lahko doma.
Pa vendar me zadeva grize. Zelo očitno me grize, še celo razpisala sem se o njej, poglejte. Ni, da bi me ravno razjedalo, pa vendar, kar nekajkrat sem to popoldne pomislila na presneto avdicijo. Najprej zato, ker se mi zdi, da so takšne izkušnje za otroke zanimive. Potem pa zaradi preprostega dejstva, ki zadeva mene samo. Sama imam z avdicijami dobre izkušnje. Pravzaprav dobro izkušnjo z eno samo avdicijo. Le enkrat sem šla na avdicijo in takrat so me vzeli. To pa je zaznamovalo moje celo življenje.
Še vedno se spominjam tistega dolgočasnega poletja. Bilo je med sedmim in osmim razredom, ko si ravno dovolj star, da bi počel marsikaj, pa še ravno toliko mlad, da ti ničesar čisto zares ne pustijo. In tako v obupu doma pospravljam svojo sobo in slišim tedaj na radiu vabilo na TV-avdicijo. Nobenega premišljevanja ni bilo, nobenih dvomov, bila je hipna odločitev, kot v zamaknjenju. Kot nekakšen poziv, klic zame, moj poklic … Preprosto sem osuplima staršema oznanila, da grem na avdicijo na TV, in se nekaj dni zatem in po krajšem poizvedovanju, na kateri avtobus moram, z obljubo, da bom še pred večerom na domačem dvorišču spet skakala gumitvist, res odpeljala tja. Še danes sem sama sebi všeč, če pomislim, kako sem se oblekla. Umazano rožnato majčko z bisernatimi gumbki sem si nadela, majčko, ki mi jo je kakšno leto poprej iz mamine najstniške oblekice naredila babica, in kratke hlače, mislim, da bledo rumene, in prav take barve startaske, ki so bile tedaj edine in zato obvezne fensi supergice na jugo tržišču. Na avdiciji mi ni bilo čisto nič jasno, vprašanja so se mi zdela »kr neki«, a pravzaprav sem se počutila čisto
O. K. Pozneje se je izkazalo, da sem na slikah mižala, in tako niso in niso mogli najti tiste deklice z lepimi očmi (tako se še danes govori na internih zabavah tipa »še pomnite, tovariši«). Še dobro, da mi je ime, kot mi pač je. So se spomnili imena, če že podobe in rumenih startask niso izbrskali iz kupa dvestotih otroških obrazov. Poklicali so me na poskusno snemanje, ki se ga skoraj nisem udeležila, ker je bil prav takrat pri meni na počitnicah bratranec iz Kranja in mi ni bilo čisto nič dolgčas, ko sva po Šiški drvela na tomosu automatic ali pa kuhala raznobarvne pudinge in se zatem basala z njimi. Na poskusnem sem nosila črno bluzo s cvetki in rumene hlače s hecnimi naramnicami (ne vem, kaj mi je bilo takrat s tisto rumeno! In s tistimi naramnicami!) in prvič sem v rokah držala mikrofon. Videti je, da se mi je nanje prilepil, kajti četrt stoletja je že, kar se ga ne morem znebiti.
Premišljujem. In se ne morem odločiti. Avdicija za deklice je jutri. Napovedali so dež. Moja avdicija je bila super. Ostanemo doma ali gremo? Potem pa si pravim takole: bo že Stela povedala, kdaj ji bo dovolj dolgčas, da bo hotela hoditi na avdicije. Ali pa si kupiti mikroskop. Ali pa se vpisati na šiviljski tečaj. Ali pa odpluti v orehovi lupini okoli sveta. Ali pa … Naj pove, naj najde sama, naj začuti svoj klic.
 |
