|
ALI BI TA SLOVENSKI FILM VZELI NA SAMOTNI OTOK?
Pred desetimi leti – okej, enajstimi (ljudje imajo radi obletnice, praznike, jubileje, memoriale ipd.) – sem objavil knjigo z naslovom: Ali bi ta film vzeli na samotni otok? Jasno, šlo je za slovenske filme, za slovenski film. Podton je bil: kateri slovenski film bi vzeli na samotni otok? Če sploh katerega. To je sedaj vprašanje, kot bi rekel Hamlet. Kot veste, se skoraj vsi slovenski filmi dogajajo na morju – če nič drugega, potem vanj vrinejo vsaj prizor ali dva, ki se dogajata na morju. Kar je seveda le pretveza za to, da ekipa nekaj dni preživi na morju. To, da Slovenci hrepenimo po morju in da morja ne damo, pa naj stane, kar hoče, se lepo vidi pri vse bolj histerični debati o vprašanju slovensko-hrvaške meje. To, da se skoraj vsi slovenski filmi – že od nekdaj! – dogajajo na morju, pa je tako ali tako dokaz, da je Slovenija pomorska dežela. No, po drugi strani je res, da so večino teh filmov in prizorov, ki se dogajajo na slovenskem morju, posneli na Hrvaškem – hja, na hrvaškem morju. Težko boste našli hrvaški otok, ki še ni nastopil v slovenskem filmu. Naj se vrnem k vprašanju svoje knjige: Ali bi ta (slovenski) film vzeli na samotni otok? Naj odgovorim z vprašanjem: ali bi sredi morja res hoteli gledati film, ki se dogaja na morju? Vidite, slovenski film je bil morda rojen za arbitražo, mediacijo, mednarodno sodišče, sporazum Račan-Drnovšek, sporazum Kosorjeva-Pahor in debate o teritorialnem stiku z odprtim morjem, ni pa bil rojen za samotni otok. V njem je preprosto preveč vode.
Trik knjige Ali bi ta film vzeli na samotni otok? je bil v tem, da sem vse slovenske filme – od začetka pa do leta 1998 – kategoriziral. Kategorije so bile opisne. Najvišje je stal Parnas: sem so padli filmi a la Kekec, Na svoji zemlji, Na klancu, Vesna, Ples v dežju in Sedmina. Skratka: slovenska špica. V kategorijo Vzhodno od raja sem dal filme à la Balada o trobenti in oblaku, Idealist, Med strahom in dolžnostjo, Mrtva ladja in Rdeče klasje. Bil sem velikodušen: v obe najvišji kategoriji sem spustil 44 filmov. Kar je veliko. Je pa res, da je bil med temi štiriinštiridesetimi filmi – cvetom slovenske kinematografije – le en novejši film, le en, ki je bil posnet po letu 1990: Šterkov Ekspres ekspres. Druge kategorije so bile:
* Nemo: sem sta padla le filma Triglavske strmine in V kraljestvu zlatoroga, prva slovenska filma, nema, se razume.
* Sofisticirani kiksi: sem so padli, recimo, epos Amandus, ki traja le 75 minut in je brez finalnega showdowna, pa Trst, posnet na Reki, in Kavarna Astoria, v kateri poskuša sin očeta odvaditi kapitalizma. Filmi, ki so hoteli preveč.
* Subverzije: sem so padli, recimo, Begunec, v katerem Boris Cavazza ne ve, h komu bi zbežal, k belim ali rdečim, zato se odloči, da bo zbežal proti kameri (logično), Nočni izlet, ki je vključeval »striptiz« Špele Rozin, in Prestop, v katerem se disidentu, utrujenemu od samoupravljanja, niti seksati ne ljubi več.
* Seks: ja, Krč, Ljubezen na odoru in Maškarada. Seks pač.
* Angažirana ezoterika: recimo Kormoran, v katerem ima Cavazza doma v kletki galeba, Bele trave, v katerih med piščancem in človekom ni nobene razlike, Carmen, v kateri so klošarji videti kot pariški boemi, Krizno obdobje, v katerem Roberto Battelli, zdajšnji poslanec italijanske skupnosti, med gledanjem filma razpravlja o smislu življenja, in Oxygen, za katerega je scenarij napisal Dimitrij Rupel. Take reči.
* Pulp fiction: recimo Do konca in naprej, Maja in Vesoljček, Minuta za umor in X 25 javlja. Žanrski filmi.
* Umetnost je težka: recimo Stereotip, Usodni telefon in Veter v mreži, v katerih nam slovenski umetniki razlagajo, da so »božanski stvarniki, kozmični anarhisti, svečeniki« in da je »umetnost čudež, ne pa uspavalno sredstvo za zdolgočasene meščane«.
* Žanrski kiksi: recimo Blues za Saro, Ko zaprem oči, Morana in Oko za oko. Nič, žanrski kiksi.
* Hiti kar tako: recimo Babica gre na jug, Outsider, Poletje v školjki in To so gadi – filmi, ki so slovenskim filmarjem pokazali, kako posneti hit.
* Na lepem pozabljeni: recimo Coprnica Zofka, Jara gospoda in Lucija – filmi, za katere ne ve nihče več, pa si tega ne zaslužijo.
* Prebledi obrazi vojne: recimo Doktor, Kala in Peta zaseda – vojni filmi, ki so hitro zbledeli.
* Dno: po abecedi so šli takole – Brezno, Decembrski dež, Felix, Heretik, Ječarji, Ljubezen nam je vsem v pogubo, Nekdo drug, P. S., Pustota, Rabljeva freska, Zrakoplov in Živela svoboda.
Vem, kaj vas zanima: ali še stojim za Dnom? Absolutno. Zanima pa vas tudi: kam bi uvrstil letošnje filme? Specifično: ali bi kakega poslal na Dno? Vsekakor: Palčičev triler Prehod, ki je tako birokratsko dolgočasen, da je nemogoče priti v njegove misli. Tudi Kozole je imel že toliko priložnosti, da si tako naivnega filma o nasilju v alternativni družini, kot je Za vedno, ne bi smel privoščiti. Dno. The Hardest Thing, Slatenškov dokumentarni film o Tošeju Proeskem, pade v kategorijo Umetnost je težka, Gola resnica, Kek-Anzeljcev dokumentarec o predsedniški kandidaturi dr. Arturja Šterna pa v kategorijo Subverzije. Slednji je nategnil preprosto preveč slovenskih novinarjev, da bi spadal kam drugam. Tauferjev Lajf, v katerem najstnike igrajo odrasli, pade v rubriko Na lepem pozabljeni. Odšel je, še preden je prišel. Škafarjevi Otroci, prvi slovenski »iranski« film, se še najbolj prilegajo Angažirani eksotiki. No, Kozole se je malce odkupil s Slovenko, ki pa, čeprav obljublja Seks, ne prileze višje kot do Žanrskih kiksov. Višje seže Lapajnetova Osebna prtljaga, v kateri Slovenci umirajo med seksom, če se že ravno ne mečejo v jame – Vzhodno od raja. Tudi Nikoli nisva šla v Benetke, Kutinovo gverilsko podoživetje filmov Smrt v Benetkah in Don’t Look Now, stoji Vzhodno od raja. Na Parnas pa je odletel Šterkov 9:06, ki morda ni najboljši slovenski film vseh časov, toda videti je tako. Ko je v Portorožu, na Festivalu slovenskega filma, pobral večino nagrad, so bili mnogi začudeni, češ, saj bi si tudi drugi filmi zaslužili kako nagrado. Niso imeli sreče – nastali so v napačnem letu.
 |
