|
PRAVLJICA
Ko brskam za tistim svojim čisto prvim spominom, vedno pridem na isto mesto. Spomnim se naše velike rjave prastare zofe, na kateri sva se stiskala z očetom. Govoril mi je pravljico o palčku, ki je bil velik, kot je velik palec na roki, pa tako bister in pogumen, da je ugnal kar dva pretkana razbojnika. Še zdaj čutim, s kakšno pozornostjo sem ga poslušala, in slišim njegov mirni glas, ki pluje skozi srhljive, napete in vesele dele zgodbe. Na mojem začetku je bila torej pravljica. Danes, ko mi življenje samo, svet v katerem živim, včasih kot edino možnost ponuja skepso, cinizem in dvom, se toliko raje spomnim vseh pravljic mojega življenja.
Res ni naključje, da so prav v današnjem času pravljice, in to prav tiste, ki črpajo iz davnih zgodb, pripovedk in bajk, iz časov, kjer so bile sence nevarne, čarovnije mogoče, po gozdovih pa so se sprehajali samorogi, škratje in vile, doživele nov vzpon. Pobeg v pravljico je prijeten, včasih nujen.
Pravljic v mojem življenju res ni manjkalo. Ko jih še nisem znala brati sama, sem prav vsakogar milo prosila, da mi je kakšno povedal ali prebral. Včasih se bolj kot pravljice spominjam pripovedovalca. Babica jih je vedno govorila z neznansko živahnostjo, z veliko smeha in včasih celo s kakšno pesmijo, ki smo jo že ob prvem poslušanju vsi na vse grlo prepevali. Na koncu pa je bil vedno nauk, o tem, da je v življenju pomembno, da si pošten, dober in pripravljen na to, da priskočiš na pomoč, potem se ti ničesar ni treba bati. Čeprav ne vem natančno, in je tega tudi pozneje nikoli nisem vprašala, se mi zdi, da si je, domiselna kot je, vse zgodbe izmislila sama.
Pravljica o dveh deklicah, ki sta ime dobili po rožnih grmih, obudi v meni spomin na dedka, ki ga že dolgo ni več. Spominjam se njegovih prstov, kako previdno obračajo strani, njegovega glasu, ki je počasi in spoštljivo bral zgodbo, besedo za besedo. Sem pa tja me je pogledal, se prepričal, da še vedno napeto poslušam z neverjetnim zadovoljstvom na obrazu. Vedno me je rahlo okorno pobožal, se nasmehnil in nadaljeval. Težko sem ga prepričala, da mi prebere pravljico, a ko jo je, je to vedno naredil pozorno, zavzeto in z malo tiste nujne dramatičnosti.
Najraje pa smo v tistih časih poslušali kasete, na katerih so pravljice interpretirali naši dramski igralci, in to je bilo najlepše, boljše kot risanke na televiziji, boljše od tega so bile morda le lutkovne predstave v malem gledališču v mestu ali pa kakšen film z Mupetki v glavnih vlogah. Drugače pa doma ni bilo boljšega od poslušanja kaset. Ponavadi smo se nagnetli na kakšni postelji, ker nas je bilo vedno veliko. Ležali smo drug čez drugega, ušesa pa so nam rasla, da nam le ne bi ušla kakšna beseda. Resnično smo verjeli, da nam Ceferin lahko z blatnimi škornji potaca preprogo, da nas Zvezdica Zaspanka vsako noč gleda z neba, da Mišmaš peče najboljši kruh in da prav mi vemo, kam daleč je odšel in da ga bomo nekoč našli, da obstaja pisalni strojček, ki vse grde, grobe, sovražne besede spremeni v prijazne. Naštela sem le nekaj najljubših, bilo pa jih je ogromno in prav vse so nas veselile, včasih strašile, se zapletale v naše otroške misli in nam tkale domišljijo.
Nekoč se je zgodilo, da sem po nesreči presnela en delček pravljice Čarobni pisalni strojček. Ker mi ni preostalo drugega, sem delček, ki je manjkal, posnela sama. Bila sem kralj, princ in celo princesa. Seveda sem znala pravljico na pamet, no, vsaj tako se mi je zdelo. Ko pa sem po dolgem času poslušala kaseto še enkrat, sem se krohotala na ves glas. Glasove sem res spretno spreminjala, toda besedilo sem povedala zelo po svoje. Moja prva interpretacija pri šestih letih je bila polna umetniške svobode.
Še zdaj zavrtim kakšno pravljico na kaseti, se čudim in navdušujem nad genialnimi interpretacijami igralcev, ki me še dandanes zlahka popeljejo v pravljični svet in hkrati v otroštvo. Zdaj tudi sama posojam glas risanim junakom, kar sem si vedno želela, in upam, da prav tako kot so mene začarale interpretacije igralskih mojstrov, ko sem bila otrok, tudi jaz očaram kakšnega.
Najbrž sem tudi zaradi pravljic postala igralka in z velikim užitkom igram v otroških predstavah. Ne boste verjeli, moja čisto prva lutkovna predstava, ki sem jo igrala za otroke, je bila tista o palčku, ki je bil velik, kot je velik palec na roki. Naključje? Jaz bi rekla čarovnija.
 |
