|
VZTRAJNOST
Lee Fields je eden tistih pevcev, katerega glas je bolj znan od njegovega imena. Ta glas pelje popularne house pesmi francoskega DJ-a, producenta in na splošno glasbenega ustvarjalca Martina Solveiga onstran plastike v realno, stvarno, v mesnato, v soul. Skladbam Jealousy, Everybody, I Want You, na katerih slonita Solveigova albuma Hedonist in C'est la vie, je dušo vlil soulovski kapetan Lee Fields. Še dobro, da obstajajo modeli, kot je Solveig, ki znajo prepoznati pravo vrednost in jo predstaviti splošnemu občinstvu. Leeja Fieldsa, ki je na sceni več kot tri desetletja, se je v sedemdesetih prijel vzdevek Mali J. B., to je Little James Brown, saj se je zgledoval po Botru Soula in Začetniku Funka. Lee ni nikoli odnehal in zdaj je čas na njegovi strani. Po vzponu Amy Winehouse, pri čemer je brihtni producent Mark Ronson umestil zvok Deptone založbe v javno zvočno okolje, in ko se je volku priljubila tudi Duffy, kot nekakšna moderna Dusty, to je Dusty Springfield, je soul postal iskana roba tudi v popu. Fields pozna formulo, Fields ima ta občutek, danes, več kot trideset let po začetku kariere, ima stric Fields pravzaprav več soula kot kdajkoli prej.
V družbi zgledno uglašene zasedbe The Expressions, ki kuha godbo razkošno dišeče arome in ustvarja poln, bogat zvok, je Fields posnel odličen album My World, ki je rezultat skupnega ustvarjanja in kjer v ospredju niso niti Fields niti številna zasedba The Expressions, temveč nežne, všečne pesmi, ki dajejo skladno in gladko celoto. Da znajo The Expressions položiti sijajno podlago zloščenega funk soula, ki diha z novimi časi, je jasno že v uvodni skladbi Do You Love (Like You Say You Do). To so mladi glasbeniki, večinoma pridni beli fantje, ki igrajo disciplinirano in z veliko ljubezni, predanosti, spoštovanja ter z dobrodošlo dozo kreativnosti, ki dodaja vitalnost Fieldsovemu avtentičnemu slogu soulovskega pevca. My World je album, ki se vseskozi ziba v srednjem ritmu, zbirka pesmi, ki se jim ne mudi in kjer se vokali spremljevalne pevske zasedbe The Del-Larks zlagajo s Fieldsovimi v maniri moških vokalnih zasedb sedemdesetih. Pihala, godala, polna ritem sekcija in osredotočene, suverene pevske izvedbe – vse je tu, da ustvari album, ki bo enako prepričljivo zvenel tudi čez petnajst let.
Love Comes and Goes je izjemna, Honey Dove drsi kot jaguar po mokrem asfaltu, My World Is Empty je prav svilena, Money Is King s svojim sociološko pridigarskim komentarjem in My World se sklicujeta na Marvina Gaya, tri fine instrumentalne skladbe pa opravijo funkcijo povezovanja gradiva. Album My World je zbirka pesmi, odigranih trdno in sladko, je godba za vse tiste, ki jim je bila všeč muzika iz Jackie Brown, in tiste, ki čutijo Marvina Gaya. Glasba, ki zleze pod kožo. Narejeno s stilom.
Tudi Air stavio na eleganco, na stil in res je, da ga imajo, ampak vprašanje je, koliko so Air s svojo studijsko ekstravaganco v resnici pristni in koliko jim zares uspeva seči onstran zanimivih vinjet. Air so v osnovi interpretacija, ne pa tudi prava stvar. Air so samo romanca, ne pa ljubezen, so hrepenenje po nečem, ne pa tudi osvojitev tega, zato lahko poslušalca pustijo nepotešenega in njihovi albumi zvenijo nedorečeno. Kar ne zmanjšuje njihovega izjemnega talenta in nič ne odvzame njihovemu enkratnemu, prepoznavnemu slogu, ki slovi po občutku lebdenja in sanjavosti, ki ga Air znajo ustvariti. Love 2 je zvočno privlačen album, ki prinaša raznovrstno moderno koncipirano godbo, kjer gre sicer večinoma za stilske vaje, ne pa velike pesmi, ki bi lahko znova in znova pritegnile poslušalca. Uvodna Do the Joy je funk v slogu evropskih eksploatacijskih filmov sedemdesetih, Love 2 je bossa nova s seksi basom in milozvočnimi s spremljevalnimi vzdihljaji. Veliko tega »easy going feelinga«, ki ga slišimo pri Air in tudi na albumu Love 2, je najti v izvirni in celoviti lounge obliki pri italijanskih skladateljih filmske glasbe iz šestdesetih, kot so Alessandro Alessandroni, Luis Bacalov, Stelvio Cipriani, Armando Trovajoli, Piero Umiliani tudi Morricone. Šele v tretji skladbi So Light Is Her Footfall se pojavijo vokali, pesem ima sijano fuzz kitarico, ki citira skladbo Melody Nelson Serga Gainsbourga, duhovnega vodje vseh francoskih neoromantikov. Be A Bee je surfersko vohunski instrumental, kjer kitara prevzame, toda Air niso ravno Bambi Molesters. Na albumu je še veliko super dizajniranih zvokov, velja pa opozoriti na sklepno African Velvet, kjer z aranžmaji pihal pričarajo razpoloženje afriškega funka. Lepo. Ne pa nujno trajno.
 |
