|
FILMSKI FESTIVALI KOT ZASILNI IZHOD ZA EVROPSKI FILM PRI NAS
En od filmov, ki sem si jih ogledal na pravkar končanem Liffu, je bil tudi Beli trak letošnjega canskega nagrajenca Michaela Hanekeja. Avtorjeva vivisekcija porajanja fašizma je zastavljena skozi analizo medosebnih, družinskih in družbenih odnosov v fevdalno urejeni, protestantsko začinjeni nemški vasici v času pred prvo svetovno vojno. Skoraj dve in pol uri dolg, črno-bel in počasi razvijajoč se film je seveda predvsem stvaritev za cinefile in zahtevnejše gledalce, čeprav se vsaj sam nisem mogel znebiti občutka, da je Beli trak, kljub nagradam, korak nazaj v primerjavi s filmom Skrito, v katerem je Haneke inteligentno anticipiral rastoče nestrpnosti med priseljenci v Franciji in njenim avtohtonim prebivalstvom. Beli trak poskuša v podobni analitični maniri pojasniti vzroke fašizma in nacizma, to pa, vsaj po mojem mnenju, počne preveč shematično in precej popreproščeno.
Vsaj tako unikatna kot film pa je bila tudi njegova projekcija. Direktor festivala se je še pred njenim začetkom opravičil, da so pri prvotnem podnaslavljanju nastale nekatere težave in napake, zaradi česar originalni, na filmsko kopijo vtisnjeni, slovenski podnapisi niso ustrezni. Zato nam je priporočil, naj film tisti, ki ne znajo nemško, raje spremljajo na še enih, projiciranih podnapisih, ki jih je priskrbel festival. Tako smo bili priča res originalni projekciji, saj smo lahko brali dvojne slovenske podnapise. Na žalost pa tudi drugi, dodatni, niso bili nič boljši od prvih. Ves čas so se motili v spolu, številu itn., slabo ali celo nerazumljivo prevajali nemške fraze in kakovost te kulturne prireditve spustili pod nivo entuziastičnih internetnih prevajalcev, ki za lasten užitek na spletu prevajajo različne filme.
Vse to bi človek festivalu še oprostil, če bi se zgodilo prvič. A podobno se je zgodilo tudi pri lanskem canskem zmagovalcu, francoskem filmu Razred, ki je bil preveden tako slabo, da potem ta kopija ni prišla niti na redni spored, zato si film lahko ogledamo šele zdaj, ko je izšel na DVD-ju. Zakaj je tako, je jasno: prevajalec si zaradi časovne stiske nima možnosti ogledati filma, zato ga prevede kar po dialog listi, torej dialoškem zapisu poteka filma. Ker pa prevajalec filma ne vidi, lahko in v resnici pogosto nastane veliko število napak pri naslavljanju spola itn. Ne glede na to pa take napake niso niti približno opravičljive, saj je od svetovne premiere Belega traku minilo že več kot pol leta, Liffe pa si, glede na svoj status, sponzorje, državno podporo, javno financiranje itn., ne bi smel znova dovoliti tako velikega odstopa od standardne projekcije filma, kakršno zlahka doseže denimo lahkotni akcijski film katastrofe 2012, ki je pred dvema tednoma sočasno štartal v več kot sto državah po vsem svetu.
Kleč je namreč v tem, da tovrstni filmski festivali poleg art kino mreže v zadnjih letih postajajo eden najpomembnejših načinov za predvajanje evropskih filmov. Če samo ošvrknemo letošnjo prikazovalsko sezono, lahko hitro spet ugotovimo, da so evropski filmi večinoma precej abstinirali. Bilo je nekaj angleških koprodukcij, iz katerih je gledal Hollywood (Revni milijonar, Povest o Despereuxu, šesti Harry Potter), ki jih seveda ne moremo imeti za evropske filme, pred nami je še štart novega Almodovarja Zlomljeni objemi, ki bo zaradi slovesa avtorja gotovo pritegnil nekaj gledalcev. Vse drugo je bilo borno in skromno, če seveda odštejemo francoski Coco Chanel, ki se je s približno 19.000 slovenskimi gledalci uvrstil v srednji filmski rang, in angleške Rock'n'Roll pirate, ki so pripluli v bližino šestih tisočakov. Vse drugo je niže, precej niže, saj je le redko kateri čistokrvni evropski film letos po vsej Sloveniji pritegnil več kot tisoč gledalcev. Tudi slovenski filmski trojček ni dodal kaj prida, saj je samo Slovenka prišla v kategorijo Coco Chanel, preostala dva sta ostala spodaj, kar pomeni, da bodo slovenski filmi letos spet imeli manj kot enoodstotni tržni delež pri slovenskih kino gledalcih.
Evropski in slovenski filmi so na rednem kino programu torej že nekaj let klinično mrtvi. Tega se zavedajo vsi, od države, ki subvencionira distribucijo in prikazovanje evropskih filmov, do avtorjev, zaradi česar se je denimo režiser Janez Lapajne odločil za nekonvencionalno, skoraj gledališko predvajanje svojega zadnjega filma Osebna prtljaga. Če domači film išče priložnost v rednih kino premierah takoj po Festivalu slovenskega filma, se je evropski film z rednega kino sporeda preselil predvsem na festivalske programe in v art kino mrežo. Zato je najmanj, kar je treba narediti, da bi bilo vse skupaj sploh smiselno, to, da naš največji filmski festival poskrbi vsaj za solidne projekcije teh filmov. Liffe pač ne bi smel biti zgolj predvajalni filmski festival, ampak tudi kulturni dogodek na spodobni ravni.
 |
