|
2012 ALI SKRIVNOST NOETOVE BARKE
V filmu 2012 je, kot veste, konec sveta. Pri tem vam v oči pade dvoje. Prvič, za konec sveta ne poskrbi kaka intergalaktična invazija ali pa kaka atomska vojna, ampak stara prerokba Majev, kar seveda pomeni, da konec sveta povzročijo besede. Beseda je konj. Z besedami je mogoče uničiti svet. Majem se je zareklo – in leta 2012 je konec sveta. Bum! Lahko pa vse skupaj postavite tudi v biblični kontekst – na začetku je bila beseda. Hej, če je bila na začetku, zakaj potem ne bi bila še na koncu? In drugič, večina človeštva umre, redki srečneži pa se rešijo tako, da se vkrcajo na posebne, armirane high-tech ladje, ki so videti kot Noetove barke in ki čakajo nekje na Himalaji. Kar film spet vrže v biblični kontekst. Tu se vam takoj zastavi vprašanje: kako to, da so Maji poznali Biblijo? Mar to pomeni, da so Maji brali Biblijo? To je nemogoče, boste rekli. Ne, brez skrbi, to pomeni le, da so gledali film Ko je konec sveta (When Worlds Collide), oviti hladnovojni sci-fi šoker, ki ga je leta 1951 posnel Rudolph Maté, ugledni snemalec poljskega rodu, ki je leta 1935 – v času nacistične diktature – prebegnil v Hollywood, kjer se je potem še dolgo, vse tja do leta 1947, preživljal kot snemalec. Toda sci-fija ni mogel kaj prida trenirati, saj je ta med vojno in takoj po njej povsem zamrl. Ali natančneje: če odštejemo Sireno Atlantide, ki jo je igrala Maria Montez, je bil sci-fi po vojni pet let – vse tja do leta 1950 – vezan izključno na seriale, kakršni so bili Škrlatni duh, Brick Bradford, Jack Armstrong, Vražji Bruce Gentry, Batman in Robin, Kralj raketarjev in Atomski človek proti Supermanu, v katerih so resda – bolj ali manj plašno, zelo diskretno – drgetali demoni hladne vojne.
Toda leta 1950, ko se je hladnovojna histerija že dobro razpasla, so na lepem privršali filmi, ki so šokirali Ameriko in sam sci-fi ter ga zasidrali v koordinatah hladne vojne: in eden izmed prvih hladnovojnih sci-fi šokerjev je bil prav film Ko je konec sveta, posnet po romanu Edwina Balmerja in Philipa Wylieja. Res se zgodi to, kar obljublja snov: sveta je konec. Toda krivi niso Maji niti klimatske spremembe. Au contraire: totalni kaos, destrukcijo in cunamije povzroči atomska intergalaktična vojna, ki ji sledi trčenje z zvezdo Bellus. Ne sprašujte, kako pride do tega, da trčijo planeti, kajti dobro veste, da se pravo vprašanje glasi: Ali se ljudje rešijo? Ja, toda le redki. Kako se rešijo? Točno: zatečejo se na posebno vesoljsko ladjo, novo verzijo Noetove barke, ki jih z uničenega planeta odpelje na varen, rajski, čudežni planet Zyra, futuristično vizijo Novega sveta. In točno: ker je na barki prostora le za 40 izbrancev, najboljših primerkov človeške vrste, pomeni, da srečneže določi loterija, potemtakem hazard. In ker jih določi hazard, pomeni, da je to tako, kot da bi jih izbral Bog.
Ta biblični kontekst filma 2012 bo presenetil le tiste, ki niso videli filma Vojna svetov (The War of the Worlds), ki ga je leta 1953 posnel Byron Haskin in ki je pred nekaj leti dobil novo različico, v kateri je bila bakterija, ki pokonča marsovsko zalego, le izpolnitev molitve in božje intervencije, in one, ki niso videli filma Dan, ko bo obstala Zemlja (The Day the Earth Stood Still), ki ga leta 1951 posnel Robert Wise in ki je pred kratkim prav tako dobil novo različico. Trik je bil preprost: zunajzemeljsko bitje po imenu Klaatu Zemljane pozove, naj zaživijo v miru ali pa jih bodo uničili, in to vse skupaj, rdeče in bele, leve in desne, liberalne in konservativne. Ne bodo delali razlik. Kdo je ta jezni, kruti, maščevalni, mesijanski obiskovalec iz vesolja? Je to Bog, saj veste, jezni, kruti, maščevalni Bog Stare zaveze? Ne, Klaatu, intergalaktični oznanjevalec miru, je bolj alegorija Jezusa Kristusa: prvič, ko ga ubijejo, ponovno vstane, drugič, ko pobegne iz bolnišnice, pravi, da se piše Carpenter (= Tesar), tretjič oznanja mir, četrtič, množica ga hoče križati, in petič, množica ga zataji. Toda Zemljani se še pravi čas spametujejo, tako da s koncem sveta ni nič.
A po drugi strani – zelo čudno bi bilo, če bi se začeli vkrcavati na Noetovo barko. Ne pozabite: Noetova barka je odplula, davno preden so ljudje zatajili Jezusa Kristusa. In seveda, ko so zatajili Jezusa Kristusa, je bila na voljo le ena rešitev – spreobrnitev. Apokalipso – konec sveta – bodo preživeli le tisti, ki se bodo še pravi čas spreobrnili, zato je morda napočil čas za novo različico hladnovojnega sci-fi šokerja Rdeči planet Mars (Red Planet Mars), v katerem se z Marsa oglasi Bog. V živo! Prek radia! Ko brezbožne sovjetske množice zaslišijo njegov glas, se kolektivno spreobrnejo in vpeljejo demokracijo. Ker pa se bliža Božič, je nemara tudi čas za novo različico filma Božiček osvaja Mars (Santa Claus Conquers the Martians), v kateri se izkaže, da na Marsu ne poznajo Božička. Ker ni Božička, ni božiča. Ker ni božiča, ni Kristusa. Noetova barka bi lahko na koncu nove različice odplula na Mars, kajti treba ga je evangelizirati.
 |
