|
ANGOLA, SALÃO DE BELEZA*
Novembra bo Republika Angola v Sloveniji odprla častni konzulat. To se mi zdi v vseh pogledih nadvse pripravno in imenitno. Angola je namreč del luzofonske, se pravi portugalsko govoreče Afrike in je kot taka še kako predmet mojega zanimanja.
V Angoli sem bila prvič pred dvema letoma. To je bilo nadvse zanimivo in eksotično popotovanje v zasebnem letalu z nekaj povsem neznanimi ljudmi, samimi moškimi, ki pa so se že pred vzletom izkazali za fejst fante, ki jim gre zaupati in v družbi katerih je mogoče verjeti, da bo skupno podjetje, ki se je takrat imenovalo "pot v Angolo", zabavna in vznemirljiva reč. Pravzaprav je bil že polet z letalom vreden avanturističnega poguma, ki mi, ker sem bolj plašne in stanovitne narave, sicer ni prirojen, a zna vznikniti v meni, ko je najbolj treba. Slonela sem med pilotom in mehanikom, poslušala o skrivnostih aeronavtike, se čudila neskončnosti Sahare in odtenkom njenega peska ter se hrabro držala, ko smo pristali v čadski N’Djameni in doživeli najbolj vroč asfalt, kar se jih da zamisliti, ter visoke in z mitraljezi oborožene črnce, ki so nam, čeprav so sprva nekaj malega oklevali, po uporabi najbolj razumljenega jezika na svetu, denarja, naposled natankali bencin ali kaj je že treba tankati v letala.
Luanda je bila mesto, kakršnega še nisem doživela. Toliko mladih ljudi nisem videla še nikjer. Vsi so bili ponosni, visoki in črni ter so bili videti tako, kot da bi ravnokar pritekli z atletskega stadiona. Postavne ženske so bile vse noseče ali pa so namesto okrogline spredaj nosile eno zadaj, v pisano ruto zavitega dojenčka ali malčka, luštkana bitja do konca in naprej. Deklice v belih haljicah so na poti v šolo nosile knjige, povezane z jermenom, v drugi roki pa so stiskale polivinilne vrečke z vodo, da bi si potešile žejo, ki te tako zlahka pesti pod vročim soncem. Angola je dežela, kjer so izumili ples semba in kjer plešejo quizombo. Kizomba, kar imenujmo jo tako, je ritmičen ples v paru, seksi in čuten, pa vendar dostojno salonski. Ravno prav afriški in ravno prav evropski, da se po stari celini širi kot blisk, na Portugalskem, blagor jim, itak plešejo le še kizombo. Luanda je kraj, kjer sem jedla najboljše škampe, kar jih je moč najti na obličju Zemlje in ogromne kleščarje iz atlantskega oceana, ki obliva luandsko laguno. Je kraj, kjer ljudje živijo v hišah, ki niso hiše, mesto, kjer ni elektrike, ni odvoza smeti, ni kanalizacije, ni cest, kadar pada dež, in ni dežja, kadar ga najbolj potrebujejo. A je mesto, kjer na vsaki tretji zgradbici, velikokrat pobarvani na modro, visi napis SALÃO DE BELEZA*, lepotilni salon, in v teh prostorih se dogajajo neskončna spletanja kitk in svitkov, ki olepšani s pisanimi plastičnimi bunkicami vmes in na koncu krasijo glave krasnih Angolk in Angolcev.
Že nekaj dni listam po spletnih straneh luzofonskih antologij, začudena, kako bogata in pestra je poezija, ki jo pišejo angolski pesniki. Je afriška in angažirana, je tudi ponotranjena in intimna. Nekaj te poezije bodo spoznali tudi Slovenci, Slovenija pa bo na odprtju častnega konzulata Angole tej afriški deželi podarila skladbo priznanega slovenskega skladatelja Milka Lazarja Zgodbe z reke Quanza. Začelo se je, gospôda, luzofonska Afrika vstopa v Slovenijo, močna in privlačna, črna in bleščeča. In prej ali slej bomo zaplesali tudi kizombo. Komaj čakam!
* Lepotilni salon
 |
