|
JACK IS BACK!
Ko zagledamo Jacka Nicholsona, magari kot Gospoda Schmidta, postanemo nostalgični, toda Jack vedno deluje tudi kot reality check. Bolje rečeno: Jack je slow-motion dokaz, da so sedemdeseta res obstajala. Naj vam pojasnim. Sedemdeseta - okej, konec šestdesetih in začetek sedemdesetih - so bila čas, ko je bil film trend št. 1. To je bil čas, ko so filmi, kot je rekla Pauline Kael, "še nekaj pomenili". Ko je bilo treba filme nujno videti. Ko je bil film tako in, da so hoteli vsi snemati filme. Čisto vsi. In so tudi jih, celo Norman Mailer (Beyond the Law), Andy Warhol (Blue Movie), Susan Sontag (Brother Carl) in Bob Dylan (Renaldo and Clara). Ti filmi so imeli rob - še vedno ga imajo. Še vedno ugriznejo. Niso se držali pravil. Spreminjali so smer. Bili so nevarni, srhljivi, nepredvidljivi. Junaki so bili dvoumni, nestabilni, psihedelični, neprilagodljivi, eksperimentalni - umirali so na najbolj divje, brutalne, absurdne, lirično anarhične načine. Konci niso bili srečni. Konformizem se je umaknil negotovosti, tesnobi, oklevanju in fatalizmu. Komedija se je vedno končala s pokolom. Ja, to so bili filmi. Še vedno so provokativni. Neposredni. Lucidni. Inventivni. Kompleksni. Angažirani. Zaskrbljeni. Orgazmični. Ko hoče televizija prikazati provokativen film, zavrti film iz sedemdesetih. Ne more zgrešiti - tedaj so celo blockbusterji izgledali kot labirinti - spomnite se le Žela ali Kitajske četrti.
To je bil čas, ko je Clint Eastwood lahko postal auteur. Ko je Hollywood snemal evropske filme. Ko si je Warren Beatty lahko v filmu Bonnie in Clyde v vlogi Clydea Barrowa predstavljal Boba Dylana. Ko so režiserji postali zvezdniki in ko so režiserji izbirali producente, ne pa obratno. Ko so si Črni panterji med gledanjem Bitke za Alžirijo delali zapiske, ko je Črne panterje sponzoriral producent Bert Schneider in ko je Bert Schneider na Kubo švercal panterskega Hueyja Newtona. Ko so Henryju Jaglomu denar za snemanje protivojnega filma Tracks dali h'woodski dentisti in plastični kirurgi. Ko je Pauline Kael recenzirala grobo verzijo filma Nashville, da bi preprečila studijske posege. Ko so se novih filmov oprijeli seks, neposrednost, miks tragedije in komedije, ironična distanca do morale, motivacije in junaštva ter prezir do zgodbe in kronologije. Ko scenaristu Bucku Henryju sploh ni bilo treba sleči pižame. Ko je Roman Polanski s sabo nosil hlačke Sharon Tate. Ko so magnati a la Charlie Bluhdorn kupovali h'woodske studie zato, da bi lahko več fukali. Ko so bili vsi proti militarizmu, klerikalizmu in avtoritarizmu. Ko je med upravniki studia Columbia na sejah okrog krožil džoint in ko je v štabu studia Warner dišalo po marihuani. Ko so filmarji pri tridesetih živeli kot adolescenti in ko so šefi studia Warner dan za dnem gledali art filme - Kurosawo, Fellinija, Truffauta, Olmija. Ko so se režiserji čez noč iz spalne vreče preselili v palače. Ko je režiser prvič zaslužil več kot milijon dolarjev. Ko Faye Dunaway ni potegnila vode za sabo, ampak je to prepustila tehničnemu osebju. Ko je lahko Bert Schneider na tekmah Lakersov med igranjem nacionalne himne sedel. Ko je moral producent Spielberga prepričevati, da naj junaka na koncu filma Teksaški ekspres umreta. Ko so prelomne filme lahko delali napol nadarjeni, napol psihopatski, povsem paranoični manijaki a la Dennis Hopper. Ko so bili vsi tako zadeti, da ni bilo jasno, kdo natanko je sploh napisal Gole v sedlu ... ee, in kdo jih je v resnici režiral. Ko je William Friedkin streljal, da bi motiviral igralce. Ko so dilerji kokain prvič videli v filmih. Ko je bil trip način izražanja. Ko je Margot Kidder pofukala cel Hollywood. Ko je razvpiti psycho Charles Manson hotel, da ga v filmu igra Dennis Hopper. Ko so vsi hazardirali, si puščali dolge lase in brade ter se onesveščali. Ko je bilo čudno, da so sploh kak film posneli. Ko sta vsem premosorazmerno rasla ego in negotovost. Ko je scenarij za film Harold in Maude napisal čistilec bazenov. Ko je Peter Bogdanovich v žepu nosil recenzije svojih filmov, imel 19 služabnikov in skrbel za Orsona Wellesa. Ko je Warren Beatty pristal, da so ga med snemanjem Kockarja in prostitutke petindvajsetkrat zakopali v sneg. Ko je režiser tuhtal, ali naj da igralcu pred snemanjem marihuano ali hašiš. Ko je moral Mario Puzo svojega Botra adaptirati tako, da je bil konzumen tudi za hipije. Ko je Scorsese fukal hčerke klasičnih režiserjev. Ko je Lucas pod sliko Sergeja Eisensteina zmešal Bucka Rogersa, Johna Waynea, Richarda Nixona, Flasha Gordona, Josepha Campbella, Carlosa Castanedo in dobil Vojno zvezd. Ko so v Apokalipsi danes uporabljali prava trupla. Ko so Scorseseju po Taksistu grozili s smrtjo. Ko je John Wayne s helikopterjem in koltom lovil "komunistično svinjo" Dennisa Hopperja, ker je pred njegovima hčerkama kvantal. Ko je nenasitna Melissa Mathison fukala s Coppolo, potem začela fukati s Harrisonom Fordom, vmes pa napisala scenarij za Vesoljčka (E. T.). Ko so vsi mislili, da se ne bodo nikoli postarali.
Ko je bilo vse tako divje, intenzivno, eksperimentalno in nepredvidljivo, da so scenarist Robert Towne, Warren Beatty in Jack Nicholson resno razmišljali, da bi štipendirali študenta medicine, ki bi potem skrbel izključno za njih - 24 ur na dan. Ko Jacku ni bilo treba plačati nobenega računa. In ko je Jack pokadil toliko džointov, da mu je to izoblikovalo ... ee, upočasnilo slog igre.
 |
