|
Triler
Leta 1983 je bila glasba Jacksonovega Thrillerja vsepovsod. Kdorkoli je imel gramofon, je imel tudi ta album. Tisto poletje se je na veliko predvajal tudi Combat Rock skupine The Clash. Ta dva albuma in Nebraska Brucea Springsteena so burili domišljijo leta 1983. A Jackson je najbolj kraljeval, saj je zajemal najširši krog poslušalcev in je najbolje pokrival tako radio kot televizijo. To so bili zgodnji časi videospotov in Thriller , ki ga je režiral John Landis, je bil zares nekaj izjemnega. Bil je čudež, tako kot tudi svileni, gladki pop soul, ki ga je sproduciral Quincy Jones. Obojega je bilo tistega poletja preveč in zame je bil pravi triler, ko je iz TV-škatle vnovič pokukal zombijevski Michael. Ne glede na te drobne osebne najstniške melodramice bo album Thriller za vedno izjemen, in kakopak še danes nadvse gladko teče. Quincy je zares znal iz Michaela Jacksona izvleči najbolje. Thriller je bil tako popoln uspeh, tako enkraten, da ga je bilo nemogoče ponoviti. Čeprav je imel Jackson pozneje kar nekaj svetlih trenutkov, je retrospektivno povsem logično, da višav, ki jih je dosegel med letoma 1982 in 1984, ni mogel ponoviti. Preprosto je šel predaleč. Na vrhu je bilo težko ostati, povratka v resničnost pa ni bilo najti. Škoda, kajti pravljice s tragičnim koncem so boleče. To, kar je sledilo Thrillerju, je postalo resnični triler, v katerem se osrednji lik postopoma dezintegrira kot glasbenik in kot oseba. Film This is It dokumentira priprave na nori, skorajda nemogoči podvig petdesetih zaporednih nastopov, na katere so čakali imetniki razprodanih koncertov v londonski areni O2, in v podtonu prikazuje borbo posameznika, da vnovič najde samega sebe. Zanimivo je, da so imeli The Clash podoben podvig. V precej manjšem obsegu, in vendar, v svojem bistvu, primerljiv. Leta 1981 so prišli v New York predstavljat megalomanski trojni studijski album Sandinista! . Imeli so napovedanih osem zaporednih koncertov na Times Squaru v nekdanji veleblagovnici, ki je bila preurejena v koncertno dvorano s kapaciteto za 3.500 ljudi. Organizatorji so prodali desetkrat preveč vstopnic. Idealisti, ki so znali stati za svojimi idejami, so The Clash raztegnili bivanje v New Yorku na sedemnajst zaporednih koncertov. Odigrali so vse, tudi po dva na dan, in so na koncu priznali, da so skorajda shirali od napora. Pa so bili skupina na višku svoje kreativne in življenjske moči. Strummer je znal povedati, da so bili za njih ti koncerti precej bolj naporni kot sosledje sedemnajstih koncertov v sedemnajstih različnih mestih. Ko je podjetje AEG, sicer dobro znano po nemogočih misijah, kot je bila dolga serija koncertov Princea v areni O2, in glede na to, da s to dvorano upravljajo, so imeli svoje prste tudi pri enkratnem živem, koncertnem prikazovanju Led Zeppelinov pred dvema letoma, napovedalo serijo koncertov Micheala Jacksona, je bila to nemudoma posebna, velika zgodba. Ko je sprva napovedanih 10 koncertov zraslo na 25 in nato na 50, ki bi se raztegnili na sedem mesecev trajajočo rezidenco v Londonu, je iz epa nastala zgodba bibličnih proporcev in zelo nevarna avantura. V ozadju hrupa, ki ga je ustvarjala pristna evforija ljubiteljev MJ-jeve glasbe, je potekal mučen boj organizatorjev, da najdejo zavarovalnico, ki bi bila pripravljena prevzeti tveganje kritja teh koncertov. Z začetnih 80 milijonov funtov je kritje za 50 koncertov zraslo na 300 milijonov funtov. Ne ve se, koliko koncertov jim je uspelo zavarovati. Čeprav naj bi zdravniki dokazali, da je MJ v vrhunski formi in povsem sposoben nadčloveških podvigov, so imeli skeptiki prav. Jackson ni zdržal. Škoda, saj svet potrebuje zgodbe z veliko pozitivnega emocionalnega naboja. This Is It kaže človeka, ki si izredno želi povratka na sceno, shujšanega petdesetletnika, ki išče pot nazaj k sebi, v svojo mladost in krepost. Grobi robovi so zaobljeni in nikjer ne vidimo glavnega lika v poglobljenem pogovoru o projektu. Napetosti, ki jih je bilo pri intenzivnih pripravah na spektakel gotovo kar nekaj, niso vključene v film, čeprav so jih nekaj le pokazali, zato da film ne izgubi na avtentičnosti. Vidimo Jacksona, ki ga Kenny Ortega, režiser koncertov in filma, zelo previdno vika, Jacksona, ki se zdira na vidno napsihiranega vodjo orkestra, Jacksona, ki je očetovski do kitaristke, Jacksona, ki ga njegova »raja« – plesalci – podžigajo, da zapoje s polnim glasom. Gledamo človeka, ki s strahom znova odkriva svoj glas in ga ne more povsem osvoboditi. V This Is It vidimo Jacksona, ki želi znova biti Michael. Spremljamo človeka, ki se trudi, da bi bil znova takšen, kot je bil nekoč – čist, pristen in velik v svoji odrski umetnosti. Odšel je predaleč, da bi se lahko vrnil. This Is It ni tisto pravo, je pa tisto, kar je ostalo.
 |
