|
VESELI VIKEND
Še pred sedmimi dnevi je kazalo, da bo ta konec tedna, ki ga prav v teh trenutkih doživljam, najbolj navaden vikend, kar jih je. Sobota in nedelja le z majhnim pretresom, ko naj bi bila premierna uprizoritev najnovejše stvaritve Peklenska pomaranča mojega spoštovanega soproga, a roko na srce, ta dogodek me nikakor ne bi odvrnil od prebiranja sobotnih prilog in igre namiznega nogometa z mojim sinom, prav tako pa mi ne bi prihranil vsakokratnih užitkov ob nenehnem obešanju perila, likanju in skrbnem pospravljanju, kakršne pozna prav vsaka bolj ali manj razočarana gospodinja zahodne hemisfere. Tako je kazalo, a le drobno srečanje pred tednom dni na literarnem večeru Latinska Amerika po magičnem realizmu, ki sem ga predano vodila in ki se je, takole mimogrede povedano, izkazal za simpatično učenega (predvsem zaradi gostov in morda manj zaradi hispanističnih vedenj voditeljice), je spremenilo tok tehle uric. Na literarnem večeru se je pojavil Mario in glej, že sem gostja nocojšnje oddaje Spet doma. Doma ta večer torej ne bom.
A ne bo prvič. V nekaterih poklicih je pač tako, da te zvečer ali ob koncih tedna včasih ni doma. Tisti dnevi, ko me je zvečer čakala oddaja Orion, ki smo jo vsakokrat izvedli v živo, so bili posebni, seveda, v znamenju tihega nabiranja energije in ponavljanja besedil med počasnim tekom po Rožniku, lahnega kosila, da bi obleka lepo stala na ploskem trebuhu, res kratkega počitka, kajti okoli ene popoldne so se že začele aranžirke v studiu, sledile so vaje in generalka, vmes pa maska, kar spada sicer med najbolj prijetna opravila TV-voditeljic. Pozneje, ko se mi je rodila hčerka in ko je oddaja še živela, sem dopoldne previjala dojenčico ali pa jo kot malčico še guncala v Tivoliju, popoldne pa se trudila dajati vtis vitalne ženske, ki nima druge skrbi kot uganjati norčije pred TV-občinstvom. Morda malce napeti, a lepi dnevi so bili …
Zdaj se po televiziji motam večinoma kot gostja. Drevi Mariove oddaje, ki je super dečko, zato se veselim. In dan je vesel decembrski meglenček, tak, kakršne imam najraje. Pa vendar, v silnem krču pred bližajočo se nujo natikanja večerne obleke sem že zjutraj tekala po Rožniku in delala nekaj takega kot trebušnjake, že sem izvajala tudi vaje za roke, in sicer z likalnikom, pravkar se sekiram, ker bomo za kosilo imeli prav nič lahke gratinirane testeninice, z enim očesom pomagam Steli pri nekem obskurnem poskusu z improvizirano pahljačo in s pihanjem predmetov z različnimi masami, z drugim pa Levu podajam žogo in ves čas molim, da je ne nastrelja v komodo, na kateri stoji moja zbirka steklenih predmetov. Dan poteka v znamenju večernega doživetja. Ni prav miren, a pretirane živčnosti ne opazim. Vsaj pri sebi ne, Matjaž pa je drug primer. Glavni igralec Peklenske pomaranče, Primož Bezjak, mu je pred kratkim sporočil, da zaradi izpahnjenega kolena, poškodbe, ki se mu je zgodila na zadnji vaji, ne bo mogel igrati. Povsod, pri nas doma in v teatru, zavlada strašanska panika in stiska, premiera je odpovedana. Pri žalovanju in sestavi odrešilnega plana B ne morem sodelovati, pa naj si še tako želim. Zdaj zdaj bo treba oditi na televizijo! Matjaž se huduje, benti in obžaluje, da se ni oženil z žensko s kakšnim bolj normalnim poklicem. Modro molčim in izmenično fenam sebe in Stelo, Leva, ki prav tako hoče na televizijo, čeprav pojma nima, za kaj gre, pa poskušam vreči na finto, da tja otroci, ki še hodijo v vrtec, sploh ne smejo. Potem, zadovoljna s svojo frizuro, se malce omečim in se za trenutek posvetim svojima fantoma. Stvari se odvijajo po svoje, tolažim Matjaža in Leva, ki ostajata doma, midve pa greva v lajf, fej, grda beseda, a mi je vseeno, saj ves čas pa res ni treba prežati na leporečje. Girls just wanna have fun, a ne?
Vikenda bo kmalu konec. Jutri običajni manic Monday. Ma, super, kaj č'mo, če smo le zdravi in če le ni kaj hud'ga, si lahko iz vsakega dneva narediš svoj dan.
In z nasmehom, kaj pa č'mo (še enkrat!), v nedeljo popoldne odhajam od doma. Vi pa boste najbrž Spet doma, vsak na svoj način.
 |
