|
SUPERSKUPINA
Kitarist in pevec Josh Homme, znan je postal kot poglavar glasbenikov, ki nastopajo pod imenom Queens of the Stone Age, in si je pred to skupino v underground krogih ustvaril ime pri Kyuss, sloves glasbenega alkimista s projektom mističnih, puščavskih seans Desert Session, avro avtentičnega rockerja z dobrim občutkom za ritem pa kot bobnar gonzo rock zasedbe Eagles of Death Metal, je pri svojem novem projektu, ki prav tako nosi dokaj dolgo ime – Them Crooked Vultures, zbral izjemna sopotnika. Na basu je John Paul Jones, ki je pri Led Zeppelin igral bas in je prispeval večji del elegantnih klaviatur, na bobnih pa Dave Grohl, ki se je v slavnih časih z Nirvano uveljavil kot izjemen bobnar. Že obstoj skupine Them Crooked Vultures je sam po sebi majhen glasbeni dogodek, in to ne zato, ker so se veliki kalibri zbrali kot trio, pač pa ker John Paul Jones po Led Zeppelin ni bil član nobene skupine in ker Dave Grohl po Nirvani ni bil uradno član nobene skupine kot bobnar, oziroma zato ker John Paul Jones ponovno igra bas v neki zasedbi, Dave Grohl pa bobne. Še to, Dave Grohl se je glasno ponujal kot bobnar v morebitni, kakršni koli ponovni odrski združitvi Zeppelinov in bolj znanega in bolj sposobnega navdušenca nad dediščino Johna Bonhama ni mogoče najti. Ker se to ni uresničilo, so Them Crooked Vultures prva priložnost, da Paul Jones in Grohl igrata skupaj. Dispozicija za enega rockovskih albumov leta je torej tu. Toda super skupine najpogosteje trpijo zaradi fenomena, ko je vsota manjša od seštevka posameznih členov, to pa zato, ker vedno nekaj manjka oziroma je nečesa preveč. Them Crooked Vultures niso izjema. Iz posnetega na albumu je sklepati, da Them Crooked Vultures niso nastali zato, da predstavijo nove pesmi, temveč zato, da bi fantje, ki radi igrajo skupaj, imeli več priložnosti, da bi igrali skupaj. Če pa ni pesmi, kaj nam ostane v poslušanje? Ritem in zvok.
No One Loves Me & Neither Do I se začne obetavno z bobnarskim uvodom, ampak steče v čisto drugo smer od ritma, ki ga napove Grohl. Mind Eraser je povprečen hard alter rock, tako da skupina šele v tretji skladbi New Fang sestavi spodobno pesem, nekakšen kvazi funk z zelo geometričnim groovom. Dead End Friends je fina garažna psihadelija, ki bi jo lahko poslušali tudi na drugem albumu Queens of the Stone Age. Elephants je nesmiselno prog rock nabijanje. V Scumbag Blues Josh Homme predstavi vokalni slog falzeta, h kateremu se sicer tako rad zateka, medtem ko Grohl in Jones polagata funk v slogu Led Zeppelinov z albuma Physical Graffiti. Bandoliers, ki zveni kot eden bolj kontemplativnih momentov Queens of the Stone Age, je še en fin psihadelični pop rock. In tu se konča boljši prvi del albuma. V nadaljevanju slišimo Reptiles, votel prog rock, ki zaide v heavy metal z groznim zlaganjem številnih vokalnih linij, Interlude with Ludes je zvočna avantura v zamotano psihadelijo, Warsaw or The First Breath You Take After You Give Up je žlahten boogie, dokler se ne prelomi v nekaj čisto drugega, Caligulove je sixties garage psihadelija z vsiljivim tulečim vokalom, Gunman je hard rock, ki bi ga lahko podpisalo vsaj 20 drugih skupin, album pa se sklene v Spinning in Daffodils.
Na albumu Them Cooked Vultures se Josh Homme izpostavi kot dominanten član skupine, ki ga kot kitarista in pevca tudi največ poslušamo, obenem pa deluje, kot da je tudi največ prispeval kot avtor pesmi. Njegove močne strani so tako kot slabe zelo očitne. Kot pevec ni posebno raznolik, niti v artikulaciji besedila niti v razponu glasu niti v emocionalnem naboju, saj se bodisi zateka k nekakšnemu tuljenju ali pa poje v falzetu, ki mu leži, a ga ne more uporabljati v vseh skladbah. Kot kitarist je zelo prepoznaven in domiseln, toda dveh stvari naenkrat pri Them Crooked Vultures, ki si želijo igrati zahtevno, zelo strukturirano glasbo, ne more opravljati, vsaj dokler vnaprej ne pripravi spevnih pesmi, ki imajo rep in glavo, začetek in konec. To, kar bi Them Crooked Vultures morda rešilo pred še enim kaotičnim albumom, je nov pevec. Prostora za še eno faco v tej druščini je dovolj.
V Premieri št. 195 je v kolumni URBANA na dnu tretjega stolpca prišlo do neljube napake.
Objavljamo popravek:
Čeprav naj bi zdravniki dokazali, da je MJ v top formi in povsem sposoben nadčloveških podvigov, so skeptiki imeli prav. Jackson ni zdržal. Škoda, saj svet potrebuje zgodbe z veliko pozitivnega emocionalnega naboja.
Za napako se opravičujemo!
 |
