|
KO PIRATI OBMOLKNEJO
Najpogosteje izrečena beseda filmoljubcev po vsem svetu je bila v zadnjem mesecu gotovo Avatar, saj je film že v prvih dneh po svetovni premieri pokazal, da bo ta eskapistični fantazijski spektakel prebil vse filmske okvire. Če se je kar nekaj filmskih kritikov razpisalo o tem, da je tako rekoč edina resna pomanjkljivost filma preplitka zgodba, pa so si vsi gledalci Avatarja enotni, da je to neverjetna vizualna izkušnja, ki jo je treba (večkrat) ponoviti. Avatar je seveda idealen material za raznovrstne analitike, od filmskih do ekonomskih, zato ni čudno, da v zadnjih tednih vznikajo različni pregledi, ki Avatar postavljajo v tak ali drugačen kontekst. Enega od njih so pred nekaj dnevi denimo objavili v spletni različici revije Empire pod naslovom Kako zaslužiti milijardo dolarjev na kinoblagajnah, kjer so pod drobnogled vzeli skupne značilnosti kluba petih filmov, ki so do zdaj edini presegli to številko (poleg Avatarja je tu seveda še Titanik na prvem mestu, sklepni del Gospodarja prstanov na tretjem, drugi del Piratov s Karibov na četrtem in Vitez teme na petem mestu). Njihov recept je na kratko naslednji:
1. Naredite fantazijski film; razen Titanika so vsi preostali filmi fantazijski ali pa znanstvenofantastični, pri čemer se ta dva žanra ne raztezata zgolj čez prvo peterico, ampak ju potegne daleč navzdol do skoraj petdesetega mesta, kjer ga končno preseka šele Mamma Mia!.
2. Angažirajte vizionarskega režiserja; razen pri Piratih (Gore Verbinski), kjer je glavne niti trilogije v rokah držal superproducent Jerry Bruckheimer, so v ozadju filmov režiserji (od Camerona prek Petra Jacksona do Christopherja Nolana), ki znajo razmišljati zunaj ustaljenih okvirov in svoje vizije tudi ustrezno izpeljati.
3. Ne snemajte v Hollywoodu; Jackson je z Gospodarjem prstanovokupiral Novo Zelandijo, podobno tudi Cameron z Avatarjem, na samo pa se je zavlekel tudi s Titanikom, Nolan je Viteza teme snemal v Veliki Britaniji in Chicagu, samo Pirati so bili tipičen studijski proizvod. Ja, če ti pod prste ves čas gledajo studijski direktorji, iz tega ne bo nastalo nič res ogromnega.
4. Brez denarja ni denarja; vsi filmi, razen Gospodarja, ki je bil del hkrati snemane trilogije, so imeli visoke, tudi rekordne proračune, ki se v primeru Avatarja že presegajo 300 milijonov dolarjev.
5. Ne zapravljajte na filmskih zvezdah; razen Piratov, ki je imel kot odločilnega nosilca Johnnyja Deppa, so imeli vsi filmi »zgolj« močno karakterno igralsko zasedbo brez standardnih filmskih superzvezdnikov. Ti imajo pomembno vlogo pri standardnih hollywoodskih uspešnicah, pri ekstremih pa se njihova moč porazgubi.
6. Če pri projektu ni Jamesa Camerona, posnemite nadaljevanje; samo Cameron je s svojima dvema filmoma uspel ustvariti samostoječi univerzum brez predhodne filmske/literarne/stripovske podlage, vsi drugi so svoje filme naslonili na nekaj znanega, k čemur pa so seveda dodali še svoj presežek.
7. Film morate intrigantno spromovirati; Vitezu teme je pomagala nesreča Heatha Ledgerja, Gospodar prstanov se je postavil z morda najbolj raznovrstno podobo promocijskih materialov, kar jih pomnimo, Cameron je pri Avatarju ustvaril cel nabor različnih dokumentarno promocijskih filmov za različno občinstvo. Marketing šteje!
8. Zgodba mora biti ali zelo preprosta ali pa zelo zavita: Titanik in Avatar spadata v prvo kategorijo, preostali trije filmi s številnimi podzgodbami (Gospodar prstanov) in pa neskončnimi preobrati (Pirati, Vitez teme) pa v drugo. Seveda so pri Avatarju igrali pomembno vlogo še nekateri drugi dejavniki, kot so:
a) Zmaga 3D tehnologije; Avatar je v resnici prvi film, ki je v uporabo 3D očal pritegnil tudi ogromno odraslega občinstva. Če je Cameron napovedal, da bo kljub tretji dimenziji njegovega filma večina gledalcev Avatar videla v klasični obliki, je za zdaj (tudi v Sloveniji) še vedno drugače, saj sta si približno dve tretjini gledalcev za njegov ogled nataknili očala. Odstotek 3D ogleda se bo v bližnji prihodnosti gotovo zmanjševal, saj po začetnem bumu prihajajo na vrsto dvorane, ki še nimajo 3D projektorjev. 3D ogled je pogosto povezan tudi s (tudi pri nas) višjo ceno kinovstopnice, kar še dodatno prispeva k višjemu blagajniškemu izkupičku filma.
b) Šibak ameriški dolar; v zadnjih letih se je vrednost ameriškega dolarja v primerjavi z drugimi valutami nižala, kar, podobno kot pri drugih visokoproračunskih uspešnicah, kot je denimo Harry Potter, še dodatno prispeva k višjemu denarnem prispevku neameriških trgov, ki lahko predstavljajo tudi dve tretjini vseh prihodkov.
c) Pirati so obmolknili; oziroma, še več, skoraj enoglasno priporočajo, da se Avatarja skoraj ne sme gledati na računalniku, ampak je nujen kino obisk. Cameronu je pač uspelo tudi to, da je naredil film, ki prepriča celo najbolj zahtevne tehno frike, med katerimi je veliko takih, ki kina že dolgo časa niso videli od znotraj.
d) Terciarne promocijske zgodbe; pred dnevi so se pojavile vesti, da se pri nekaterih gledalcih po ogledu Avatarja pojavlja depresija, včasih povezana celo z mislimi na samomor, saj si »ne želijo več zapustiti barvitega sveta Pandore in se vrniti v pusto realnost«. Psihologi in psihiatri so seveda planili z interpretacijami, a če se postavimo na stran režiserja: si lahko filmski ustvarjalec sploh želi več?
 |
