|
POGLED 2.0
Predstavljajte si svet, v katerem še ni filma. Če si seveda morete, kajti zdi se, da je film tu že od pamtiveka in da svet brez filma ni nikoli obstajal. Toda vemo, da je obstajal – in vemo, da se je film pojavil zelo pozno, šele na koncu 19. stoletja. In dobro veste, o čem razmišljajo ljudje, ko se izteka stoletje – o apokalipsi, o koncu sveta, o tektonski spremembi, o novem redu ali pa neredu. Jasno, tudi film je bil videti apokaliptično, zato ne čudi, da so filme razglašali za »hudičeve podobe«. Še več, mnogi so ljudi svarili: če boste gledali filme, boste oslepeli! Tega niso vedno izrekli, toda podton je bil prav ta, tudi malce pozneje, no, dokaj kmalu, ko so filmi postali bolj drzni, bolj pikantni, bolj kočljivi, bolj divji, bolj sekularni, bolj senzacionalistični: oslepeli boste! In še enkrat: oslepeli boste! Kar je bila laž: ko je prišel film, smo šele spregledali! Naše oči so bile morda res ustvarjene za slepoto, toda pogled je bil ustvarjen za film. In obratno: ko se je pojavil film, so si vsi zaželeli le, da ne bi nikoli oslepeli. Bolj ko so gledali filme, bolj so videli. Zlagoma sploh niso imeli več občutka, da gledajo filme – zdaj se jim je zdelo, da filmi gledajo njih. Film je bil zmaga pogleda nad očesom. Rečeno povsem banalno: film nam je pokazal reči, ki jih s prostim očesom nismo mogli videti. Ko je nastopil film, je odstopilo prostor oko.
Toda zdaj smo spet na tem, da oslepimo. Vsaj tako pravi Reuters. Pred kratkim je namreč poročal, da so 3D filmi nevarni, in sicer zato, ker utegnejo marsikomu povzročiti hude glavobole. Ergo: čaka nas »3D glavobol«. Tako zagotavljajo oftalmologi, pač eksperti, ki se spoznajo na oči. Če imate probleme z očmi, vas bo ob predolgem gledanju 3D filmov bolela glava, kajti doživeli boste »povsem novo senzorično izkušnjo«. In ker bo zaradi te »povsem nove senzorične izkušnje« potreben večji »mentalni napor« kot doslej, pričakujte glavobol. Ali bolje rečeno: iluzije, ki jih vidite v 3D filmih, niso kalibrirane tako kot naše oči in možgani, zato se morajo naši možgani bolj naprezati, da oko sinhronizirajo s sliko, okej, s temi 3D iluzijami. Rečeno apokaliptično: ker se morajo možgani bolj napenjati, da bi sploh sprocesirali te »hudičeve« 3D slike, bomo oslepeli! Oops, we did it again!
Hja, spet živimo v apokaliptičnem času – ne živimo sicer na koncu stoletja, toda vedemo se natanko tako. In dobro veste, kdo tokrat igra vlogo »hudičeve podobe«: točno, Avatar. Ne brez razloga: Avatar je med nas treščil z močjo, težo, silovitostjo prvega filma. Vsi govorijo, razpredajo, razpravljajo in polemizirajo le še o Avatarju. Tako tisti, ki so ga videli, kot oni, ki ga niso videli. A po drugi strani: zdi se, da so ga že vsi videli. Če ga še niso, pa ga še bodo, kajti Avatarje že pred časom presegel »magično« milijardo dolarjev. Ali bolje rečeno: videlo ga je že za več kot milijardo dolarjev ljudi. Vali se kot kepa snega, kot rolling stone, kot vlak zgodovine. In če se bo še naprej valil v tem tempu, bo James Cameron presegel celo samega sebe, svoj epos Titanik, ki je veljal za neulovljivega in nepresegljivega.
Prav to pa je najbolj ironično, če ne že kar absurdno: največja hita v zgodovini sveta sta v principu globoko protikapitalistična. Kaj se je zgodilo v Titaniku? Potonil je Titanik, največja ladja sveta. Toda Titanik ni bil le največja ladja sveta, ampak tudi zadnji krik kapitalizma – demonstracija tehnološke moči kapitalizma, vrhunec kapitalizma, njegov pokaži-kaj-znaš. Ergo: Titanik je bil film o potopu kapitalizma. In tudi Avatar je film o potopu kapitalizma, le da tu Titanik zamenja ameriška vojaška tehnologija, ultimativna demonstracija moči imperialnega kapitalizma, tako rekoč visoki C kapitalizma, njegov pokaži-kaj-znaš, ki ga preprosta, primitivna, paralelna agrarna skupnost potopi z loki, puščicami in živalmi. Ergo: če hočeš posneti globalni megahit, posnemi film o potopu kapitalizma. Ljudje v tem najbolj uživajo.
Toda trik ni le v tem: Cameron je svojo nezaupnico tehnologiji posnel s state-of-the-art tehnologijo, s tehnologijo prihodnosti. Kaj to pomeni? Da je največji tehnofob največji tehnofil? Da mora režiser prezirati tehnologijo, če hoče posneti dober film? Da mora tehnologijo razumeti le kot sredstvo, ki posvečuje cilj? Da mora tehnologijo izkoristiti do skrajnosti in se obenem delati, kot da je film posnel brez tehnologije? In Avatar je videti natanko tako – kot prvi film nove zgodovine filma. Ali bolje rečeno: videti je tako, kot da je Cameron tehnologiji amputiral oko – in ji insertiral pogled. Oko, nad katerim je na koncu 19. stoletja zmagal pogled, je postalo pogled, nad katerim je na začetku 21. stoletja zmagal Avatar. Pogled 1.0 je mutiral v pogled 2.0. Bomo oslepeli? Vseeno: izgubili bomo le to, česar sploh nismo imeli.
 |
