|
PASTORALA
Okoli sebe sem razprostrla nekaj svojih smehljajočih se fotografij iz bleščečih časov in si pred nos nastavila čokolatin v zlatem papirju, da bi me bodrili v tem neustvarjalnem dopoldnevu, ko se krčevito poskušam zapoditi po loviščih misli in ukrotiti na videz neukrotljivo. Zaman, kako brezupno! Pri neuspešnem lovu me kot okovi in verige ovira prav ena teh nesramnic, zažrta vame že nekaj časa, grda misel, goljufiva kača: ničesar ne zmorem napisati.
Spominjam se še tistih dni, ko so se nič hudega sluteče misli spokojno pasle po vršacih naokoli, jaz pa sem se kot gavčo pognala mednje in jih v hipu, brez lasa in muškete, polovila in segnala skupaj v krotko čredo. Spominjam se, kako sem ulovljene misli zložno nesla v košu, lepo na vrvici so skakljale okoli mene, na povodcu sem jih peljala za seboj, pohlevne s šibico podila v hlevček, kjer sem jih lepo razporedila v jaslice na papirju in jim hvaležno rekla: kolumnica moja, tukaj si!
Zdaj so drugačni časi. Kot rečeno, skesano sedim pred praznim hlevčkom, z zahrbtno slutnjo, tako rekoč kislim védenjem, da se nekje vendarle pasejo bele ovčice, modre misli, a da so tokrat posmehljivke in grdavše, ki neustrašno iz daljave svoji nesojeni pastirici kažejo jezik in tudi osle.
Potem vzdihovaje berem uvod k drobni knjižici »Ob reki Temzi« slavnega perujskega pisatelja Maria Vargasa Llose. Začenja z mislijo, da se nikoli ne bo mogel dovolj načuditi načinom, kako v njegovi glavi vzniknejo zgodbe.
Sama rada pišem. In ponavadi brez muke. Dobre volje sedam za računalnik, se na nekakšen samoljubni način zabavam in pozabim na vse, razen na svoje ovčice. Zdaj pomislim na Fernanda Pessoo in njegovo slovito pesem, ki jo je zapisal pod psevdonimom Alberto Caeiro, O Guardador de Rebanho, Varuh čred. »Ko sedem, da bi pisal stihe, ali pa ko se sprehajam po poteh in stezah, pišem verze na papir, ki je v moji misli, čutim pastirsko palico v rokah in vidim obris samega sebe na vrhu hriba, pazim na svojo čredo in gledam svoje misli, pazim na svoje misli in gledam svojo čredo, in se nejasno smejem, kot tisti, ki ne razume tega, kar reče, in se dela, da razume.« Pravzaprav pišem z lahkoto in zanosom. A danes ne. Že nekaj tednov ne.
Vem, da so literati, ki zase pravijo, da njihov poklic ni pisatelj, pač pa bralec. Zato bo najbolje, da nekaj prihodnjih dni ali pa tednov lepo ponižno klečim pred katerim velikih mojstrov in berem njegova dela. Na košari poleg postelje nakopičim knjige. Charles Dickens, Marguerite Yourcenar, António Ferreira ... Zunaj pada sneg, dan je svetlo siv in idiličen kot kakšna pastorala, eden takih, ki jih imam najraje. In berem v spokoju poznega dopoldneva. Ovčice so se razbežale, spet, a zanje mi nenadoma ni mar. Tu so snežinke, ki mi prinesejo navdih. Morda. Tudi jaz se nikoli ne bom mogla dovolj načuditi načinom, kako v moji glavi vznikajo misli.
 |
