|
VAMPIRJI
Nikoli ne veš, od kod lahko prileti sijajna godba. Zato je treba slediti dokazom. Dobra sled je odlična pesem. Bad Things pa je vrhunska. Ta privlačno vlažen rockabilly boogie, ki se sprva predstavi prek krvne vezi z Baby Did a Bad Bad Thing Chrisa Isaaka, ob večkratnem poslušanju razkrije dovolj samosvoje identitete. Za Bad Things, ki odpira televizijsko uspešnico HBO-ja, nadaljevanko True Blood, v kateri se vampirizmi prek različnih oblik telesne privlačnosti, raznih odvisnosti in čustvenega mučenja prekrivajo z različnimi oblikami voodoo praks, stoji Jace Everett. Jace se je rodil v ameriški zvezni državi Indiana, a je odrasel v Teksasu, kjer je kot najstnik igral bas kitaro in pel v cerkvenem zboru. Bad Things je najprej posnel na prvencu, ki ga je objavil v Nashvillu pri velikanki Sony, a pesem takrat še ni imela poudarjene rockabillyjevske dinamike, ki zdaj v uvodni špici daje ton in ritem vampirski voodoo melodrami. Prvenec Jace Everett, ki je bil objavljen sredi prejšnjega desetletja, je bil obrtniško lep, a ni oddajal prave vročine. Bil je preveč korekten, predvidljivo izpoveden, še en album fanta s kitaro, ki poje o ljubezni na odkrit način, preveč countryjevski, tako sredinsko usmerjen, da zveni prezgodaj zrel in nič kaj divji in hedonističen, takšen, da bi ga generacije X, Y in mlajše kar se da hitro okarakterizirale kot country godbo, čeravno je Jace že takrat kazal vplive številnih glasbenih smeri. Red Revelations, ki ga je objavil na krilih uspeha True Blood, je čisto druga zgodba. Razkriva glasbenika, ki nastopa z novo samozavestjo, lahkotnejšim pristopom in novo osebnostjo. V konceptu albuma Red Revelations je, da Jace poustvarja glasbeno vzdušje, ki preveva True Blood in ki ga lahko začutite na sočni, istoimenski zbirki z glasbo iz serije, v kateri so moderna imena, med katerimi v swamp rock'n'rollu Bleed 2 Feed blesti izredno talentiran kitarist iz Louisiane C.C. Adcock, kjer so nadvse prepričljivi, sicer povprečni Legendary Shack Shakers, in kjer logično niso spregledani veliki sinovi New Orleansa – Dr. John, Lee Dorsey in producent nad producenti, maestro Allen Toussaint. Na Red Revelations se je Jace Everett vživel v vlogo, ki mu jo je dal True Blood, a to ni niti vloga bad boy pobijalca vampirjev niti neutrudnega bad boy krvosesa, temveč možakarja, ki je ujet v brezizhoden položaj, nekakšnega dobrega fanta, ki ne najde izhoda. Zelo kul v zvezi z Jaceom Everettom je to, da ima čist, preprost videz brez kakršnega koli pretiravanja, brez običajne ekscentrične rock'n'roll navlake, igra pa sila žlahtno, tudi umazano. Na albumu Red Revelations se Jace predstavlja kot sodobni John Fogerty, torej glasbenik z zelo trdnimi temelji, pevec krepkega glasu, izvajalec in avtor, vešč na kitari in doma v vseh žanrih rocka ter s posebno sposobnostjo, da rockabilly groove naredi privlačen za široko občinstvo. Red Revelations skorajda nima šibke točke in bo enako prepričljivo zvenel tudi čez nekaj let. Odpira ga Possession, temen rockabillyjevski blues, v katerem odmeva Link Wray. Mimogrede, nujno si oglejte dokumentarec It Might Get Loud, v katerem Jimmy Page na domačem gramofonu vrti Linka Wrayja in na Rumble igra air guitar. Burn for You zveni kot križanec med Bruce Springsteenovo Open All Night in Tomom Waitsom. What It Is? je fin rockabilly, preoblečen v glam rock, v One of Them, swamp rockabilly bluesu, se lepo slišijo stari dobri The Cramps. Permanent Thing je moderni chooglin’, Lean Into The Wind sijajen puščavski rock, Little Black Dress je tako seksi rock’n’roll, da bi si ga želeli tudi The Kills, More To Life (C’mon C’mon) je vznesen rock soul. Ne moremo mimo dveh odličnih balad Damned If I Do s havajsko surferskim vzdušjem in croonerske Slip Away. Vampirji, ki zadnje čase letijo z vseh strani – Somrak, True Blood, Žeja od Park Chan-Wooka, švedska Vampirska ljubezen, nov Boj za kri – so prinesli tudi nekaj dobrega, kar ni čisto nič sintetično, pač pa pravo. Nočna poslastica.
 |
