|
FILMSKI ROKENROL MARTINA SCORSESEJA
Martin Scorsese, ki svoje filme pogosto začenja z odlomki iz sredine ali konca zgodbe (Pobesneli bik, Dobri fantje, Kazino), ima za glavne karakterje sociopate (od Taksista do Dvojne igre), njegove blondinke vstopajo v film kot kaki angeli v upočasnjenem gibanju (Cybill Shepherd v Taksistu, Cathy Moriarty v Pobesnelem biku, Sharon Stone v Kazinu), pri čemer se kmalu izkaže, da imajo v sebi le malo angelskega, pogosto uporablja dolge vožnje kamere in glasbo Rollingov, še posebej skladbo Gimme Shelter (ob tem, da je o njih nedavno naredil tudi celovečerni dokumentarec Shine a Light), letos za spremembo ni nominiran za oskarja za film in režijo za svoj najnovejši film, kriminalno srhljivko Zlovešči otok (glej zapis na str. 4). Razlog ni v tem, da njegovo četrto filmsko sodelovanje z Leonardom DiCapriom ne bi rezultiralo v dobrem filmu. Gre pač za to, da Zlovešči otok prihaja na kino spored šele sedaj, skoraj tri mesece po skrajnem roku za letošnje nominacije. Šele sedaj pa na spored prihaja zato, ker so ga zaradi izjemno dobrega rezultata matičnega Paramounta v lanskem letu premaknili v 2010, da to leto finančno okrepijo. Če neko leto narediš izjemen rezultat (in lani je celotna ameriška filmska industrija pač naredila izjemen rezultat), potem lahko katerega svojih adutov prestaviš v leto kasneje, da se bodo delničarji tudi letos odsmejali do blagajne.
Scorsese se zaradi tega ne vznemirja kaj dosti. Je gotovo eden najbolj renomiranih ameriških režiserjev, ki je v zadnjih treh desetletjih konstantno presenečal s svojo inventivnostjo in kakovostjo. Kronist in neusmiljeni kritik mesta New York, ki ga je v začetnih filmih razgalil tudi skozi svoje italijansko poreklo (odraščal je v newyorškem predelu Little Italy), si je renome pridobil v sedemdesetih letih, najprej z Ulicami zla (1973) in s Taksistom (1976), naturalističnima postvietnamskima freskama newyorškega življenja, svoj prvi udarni val pa je zaključil s Pobesnelim bikom (1980), briljantno študijo avtodestruktivnosti šampionskega boksarja Jaka LaMotte (ki ga je mojstrsko upodobil Robert De Niro in bil za vlogo nagrajen z oskarjem). Vmes je z njim posnel sedaj že klasični muzikal New York, New York (1977). Po samoiskanju v osemdesetih (recimo ležerni poskusi s Tomom Cruisem v Barvi denarja iz leta 1986 in Zadnja Kristusova skušnjava iz leta 1988), se je v devetdesetih začel njegov drugi naval trdih filmov. Dobrim fantom (1990), mafijski sagi z Rayem Liotto, Robertom De Nirom in Joem Pescijem, je sledil Rt strahu (1991), zaključil pa se je s Kazinom (1995), nekakšnim tematskim nadaljevanjem Dobrih fantov, ki se je tokrat koncentriral na igralniški mafijski posel. Kazino je za sedaj tudi zadnji film, pri katerem je Scorsese sodeloval z De Nirom, saj je pri svojih kasnejših velikih projektih zapregel mlajšega (tudi) Italoameričana Leonarda DiCapria, najprej pri Tolpah New Yorka (2002), nekakšnem časovnem predhodniku Dobrih fantov, ki je prejel deset nominacij, a ostal brez zlatega kipca, potem pa še v Letalcu (2004), biografiji ekscentričnega milijonarja, filmarja in letalca Howarda Hughesa, ki je snela celo enajst nominacij in odnesla pet oskarjev, a ne glavnih. Vmes je padlo tudi kaj nežnejšega, recimo Čas nedolžnosti (1993), ponovna ekranizacija klasike Edith Wharton o prepovedani ljubezni, pa kaki dokumentarci, tako o filmih (A Personal Journey with Martin Scorsese Through American Movies, 1995), o bluesu (šestdelna serija iz leta 2003, ki jo je produciral in delno režiral) ter Bobu Dylanu (No Direction Home: Bob Dylan, 2005) in njegovi evoluciji iz folk pevca prek glasnika svoje generacije do rock zvezde. Nov vrhunec je spet dosegel z Dvojno igro (2006), ki je še en podvig v njegovi brutalni urbani filmski transverzali in predelavo prvega dela kultne hongkonške trilogije Peklenske zadeve, v kateri večni boj med policijo in mafijo poteka tudi z integriranjem vohunov v sovražne vrste. Pri njem je Scorsese s čvrsto in ekonomično režijo ter natančno naracijo prikazal svet, v katerem imajo ženske komaj kaj iskati, moški pa brezkompromisno sledijo svojim načrtom tudi za ceno človeških življenj. Glavni so bili Jack Nicholson, DiCaprio, Matt Damon in Mark Wahlberg, padli so štirje oskarji, končno tudi Scorseseju za režijo.
Pred kakim mesecem je Scorsese dobil zlati globus za življenjsko delo. Človek bi pomislil, da odhaja na zasluženo upokojitev, a je po spet izvrstnem Zloveščem otoku že sredi priprav za pet filmov, med drugim tudi adaptacije romana s slikami Hugo Cabret, ki smo ga lani dobili tudi v slovenskem prevodu. Še na mnoga leta in mnoge filme, Marty!
 |
