|
V PRIČAKOVANJU
Danes je nedelja. Ena tistih redkih nedelj v letu, za katere vem, da se bodo raztegnile globoko v ponedeljek. Čeprav je že skoraj pomlad, je občutek pričakovanja in neke posebne vznemirjenosti podoben občutku, ki sem ga kot otrok občutila ob pričakovanju novega leta. Silvestrovo je bilo zame od nekdaj eno najljubših obdobij v letu, pa ne zaradi dobrot na mizi, snega, ki me je velikokrat prav ob tem času razveselil, niti zaradi novih smučk, ki so me čakale pod novoletno smreko, ampak ker je bila to zame res vedno najdaljša noč v letu. To je bila edina noč, če odštejem še kakšno poletno, ko sem bila po mili volji pokonci do kadarkoli se mi je zahotelo. Najlepše pri vsem pa je bilo to, da so starši vedno zaspali, na sporedu pa so bili sami najboljši filmi, in to vse do jutra. Neizmerno sem uživala, ker, saj veste, filme obožujem od nekdaj. Od nekdaj pa sem tudi velik ponočnjak, pokonci sem brez težav lahko vso noč.
Danes čakam na podelitev oskarjev, v mestu angelov jih bodo podelili že 82. po vrsti. Jaz pa jih tako vztrajno in nadebudno spremljam nekje od poznih osemdesetih let in zame predstavljajo posebno novo leto, svojevrsten začetek pomladi. Ker sem večni navijač, seveda navijam za svoje favorite. Vseh filmov nisem videla, ker vseh še ni v naših kinematografih, piratstva pa se preprosto ne grem. Od videnih pa so name največji vtis naredili očarljivi risani film V višave, romantika po hornbyjevsko Šola za življenje in eden najbolj nenavadnih filmov, kar sem jih kdaj koli gledala, Okrožje 9. Pesti držim tudi za mlado, nadvse talentirano Carey Mulligan, pa igralko mojih let Vero Farmiga, ker je odlična in zdi se mi zares nekaj posebnega, pa za Jeffa Bridgesa, njegove vloge nisem videla, zanj navijam kar tako, ker me je že zdavnaj pridobil na svojo stran, začaral pa v Velikem Lebowskem in Kraljevem ribiču. Bomo videli.
Ob tem, ko obujam spomine na oskarje, novo leto in dobre filme, se spomnim filma Viktor Viktorija, ki me je ob enem od mojih novoletnih filmskih maratonov popolnoma prikoval na naš mali kavč v dnevni sobi. Julie Andrews mi je bila od takrat, ko sem jo prvič videla v filmu Mary Poppins, ena najljubših igralk. Njena igra med moško in žensko vlogo pa me je fascinirala. Do takrat je bila vedno nežna in ljubka, tu pa drzna in provokativna. Filma, kot je bil ta, do takrat še nisem videla.
Verjamem, da so eden od razlogov, zakaj imam oskarje in Hollywood, ki sem ga lani, zgolj kot zvedavi turist, videla čisto od blizu, tako zelo rada, zagotovo tudi stari filmi, ki jih še vedno neskončno rada gledam in sem ob njih na nek način tudi odraščala. Prav ob nedeljah so svoje čase vrteli klasike vse od črno-belih Chaplinovih mojstrovin, pa Stana in Olia, ob katerih sem se ves čas na glas krohotala. Ob gledanju burlesk sem si noro želela, da bi se lahko enkrat čisto zares obmetavala s tortami, kar tako, sredi ceste, z vsemi, ki bi slučajno prišli mimo. Želja se mi je veliko kasneje tudi uresničila, seveda ne na ulici, ampak v studiu, in bilo je tako smešno, da se dolgo, dolgo časa nisem mogla nehati smejati. Ne morete si predstavljati, kako zabavno je. Ob poznih nedeljskih popoldnevih sem tako videla skoraj vse glasbene filme s Fredom Astairom in Ginger Rogers v glavnih vlogah, pa Genom Kellyjem in njegovega z oskarjem nagrajenega Američana v Parizu, pa skoraj vse pomembne klasike iz tistih časov. V srce mi je za vedno sedel tudi Danny Kaye, ki sem ga, zaradi njegovega humorja, naravnost oboževala.
Ko berete, če seveda berete, moje spomine na stare dobre filmske klasike in novoletne filmske noči, zagotovo že veste, kdo so bili tisti, ki so se na ponedeljkovo jutro najbolj veselili, se morda na vsa usta smejali ali pa točili solze sreče, imeli najbolj solzave ali duhovite zahvalne govore, medtem ko so dragoceni zlati kipec stiskali k sebi. Jaz še ne vem in še ne zeham. Naj se šov začne!
 |
